Moja izkušnja z depresijo

Tudi tokrat, kot pri podobnih člankih bom začel z naslednjimi stavki, ki se morda nekaterim že zdijo kot ponavljajoče se floskule, a zdi se mi pomembno, da vsi ozavestimo kako smo si kljub kar nekaj podobnostim različni in kako lahko enake rešitve ki pomagajo različnim ljudem, ti ljudje dojemajo povsem na drugačen način.

Ja, ljudje si znamo biti v (pre)nekaterih stvareh podobni, a ravno tako kot smo si podobni smo si različni. Različni smo si po spolu, obliki telesa, polti, družbenih normah, ki nam jih okolica narekuje, njihovem razumevanju in odzivanju nanje in predvsem po vzgoji staršev.

Sem dvaintridesetletni fant, ki prihaja z ruralnega območja Slovenije. Po končani srednji šoli sem nadobudno šel študirat, a kaj hitro doživel prometno nesrečo, v kateri sem med drugim doživel tudi nezgodno poškodbo glave. Verjamem, da si lahko mislite, da mi je to postavilo moje življenje na glavo.  Že takrat so mi dali za preventivo jemanje antidepresivov, saj sem bil po zbujanju iz umetne kome konkretno ˝zmeden˝.  Po štirih letih sem s pomočjo psihiatrinje ukinil medikamentalno zdravljenje proti depresiji.  In naivno sem si mislil, da sem takrat opravil s to nenavadno psihološko boleznijo in sem se je odkrižal do konca življenja. Neumno, kajne?

Prometna nesreča ti zares zelo spremeni življenje in koliko vsega je potrebno opraviti, da prideš do nečesa, tipično za Slovenijo. Sam si želel oditi v službo, zaslužiti denar s svojim (poštenim) delom.  Pot do tega pa ni bila kratka  nato sem pričel leta 2017 preko javnih del v domu za starejše. Ker sem se dobro izkazal so me nato zaposlili za določen čas na delovnem mestu receptorja, in ko niso mogli več tako podaljševati so me za nedoločen čas zaposlili na delovno mesto varuha.

Ko sem torej leta 2017 začel delati v enem od domov za starejše preko javnih del sem dobil vse več energije, zanosa in ponosa. Ker je bil ta dom za starejše oddaljen od mojega doma slab kilometer in pol sem res pogosto v službo in iz nje pešačil.  Kot vsi ob nastopu v novem delovnem okolju sem bil rahlo zgubljen, a to ni predstavljalo ovire, saj sem imel super sodelavce.  Prišel pa je november, ko je bila osma obletnica, ko sem se dokončno prebudil z umetne kome. Tisti teden okrog dotičnega datuma je bil zame nekako težak. Nato pa se je počasi skozi ta leta začelo nabirati v meni, vse manj sem pešačil v službo, v službi sem dobival vse več zadolžitev, sodelavci so se vse bolj zanašali name. Sicer sem ponosen na to, da sodelavcev in stanovalcev nisem pustil na cedilu, a kaj ko je šlo to na moj račun. Ko se učiš novih opravil je normalno, da narediš kakšno napako, a jaz sem se zaradi tega vse preveč razjedal, bil sem (pre)strog do sebe in s tem sem si še bolj kopal jamo, tlakoval pot nazaj k depresiji. Kmalu po zaposlitvi za določen čas mi je ena od sodelavk rekla rekoč: ¨K,  če boš še naprej tako letal, se bojim, da boš izgorel.¨ Jaz pa sem si ob tem mislil, da ne ve kaj govori. In tako sse je tekom zaposlitve nabiral tak in drugačen stres. Pa bodimo iskreni, tudi v domačem okolju je bilo nekaj stresa in tudi sam si nisem ravno prizanašal., a služba je bila glavni vir vsega. Vse manj sem pešačil, delo me je vedno bolj utrujalo. Vse bolj sem se zavedal svoje nemoči, utrujenosti, pomanjkanje veselja, vse je izgubljalo svoj smisel, vse je prehajalo v ˝to moram narediti, ker pač moram˝. Vse kam me je prej veselilo, mi dejalo smisel in me napolnjevalo, je postal samo še nek družbeni in moj lastni imperativ.

Potem pa je prišel vsem znani SarS-COV-2, bolj znan kot korona virus. Prvi val sem preživel zelo dobro, bil sem tudi ˝Na čakanju na delo˝. Potem v drugem valu, ki se je zavlekel še v tretji val, pa me je vse skupaj začelo moriti, težiti, psihično tlačiti.

V sebi sem nekako potihlo vedel, da mi ne bo uspelo prebroditi tega, po drugi strani pa sem si neznansko želel verjeti, da pa bom le močnejši od vsega tega, in da se bo tihoma to rešilo in poniknilo.

Nato pa sem zaradi vse stiske, ki je bila v meni, v službi storil in rekel nekaj takšnega, zaradi česar  mi je grozila izredna odpoved.  Bil sem suspendiran. Na mojo srečo, se je stvar pomirila. In kot bi nekateri rekli je bila to sreča v nesreči, hkrati pa močna brca v zadnjo plat, da začnem delati tudi na sebi. Šel sem na prvi pregled v psihiatrično bolnišnico, kjer me obravnavajo ambulantno. Že osebna zdravnica pa mi je predpisala antidepresive. Diagnosticirana mi je bila zmerna depresivna motnja.  To me je dokončno pobilo. Nekaj dni sem bil predvsem v postelji. Nato so me domači začeli malo bolj aktivirati in vključevati v aktivnosti, da nisem samo ležal, se smilil samemu sebi in bil sam. nato je sledilo tudi popravljanje vzdušja pri meni samem.

Zaradi službe sem moral pridobiti tudi mnenje kliničnega psihologa zaradi situacije v službi. Osebna zdravnica je rekla naj me napoti psihiatrinja k kliničnemu psihologu, nato pa je psihiatrinja rekla, naj me napoti kar osebna zdravnica. Cela zmešnjava.  Ker sem moral podaljšati vozniško dovoljenje in je bila tokrat za to še edina ˝pristojna˝ institucija URI Soča, sem tam povprašal, če bi v okviru njihovih programov lahko pridobil to mnenje. K sreči je bil odgovor pozitiven, saj se mi ni ljubilo iskati teh psihologov.  To mnenje sem pridobil v okviru programa poklicne rehabilitacije, kamor sem bil enkrat v preteklosti že napoten.

Tokrat sem bil veliko bolj zadovoljen s samim procesom in na koncu sem dobil ugodno poročilo zame, in to ne samo kliničnega psihologa, ampak celotnega tima. Vendar sem kmalu po začetku obravnav začel slabše spati – verjetno zaradi stresa ali česa takega.

Pri naslednjem snidenju s psihiatrinjo sva se odločila za dvig medikamentalne terapije.

Čaka me sestanek z URI Soča in delodajalcem, na katerem se bomo pogovorili o moji vrnitvi, obremenitvah in tako naprej. Vsekakor mi vse to predstavlja dodatno breme in negotovost.

Depresija je nevidna in zahrbtna bolezen, ki ne izbira glede na spol, barvo, takšno in drugačno pripadnostjo in ne glede na druge situacije. Zdravljenje depresije je tek na dolge proge.

Kako bo pa naprej bomo pa videli.

Mir in dobro!