Naslednji dan smo po zajtrku imeli delavnico razgibavanja z dolgo leseno palico. Poleg palice si je vsak vzel podlogo za tla in razporedili smo se v krogu. Roke smo imeli iztegnjene na palici in morali iti od stopal, z ravnimi koleni, vse do glave in čez njo. Bilo je rahlo boleče, a prijetno, ko smo opravili še več različnih vaj, da smo razgibali vse sklope mišic v telesu.
Po pavzi je sledila psihoterapija, na kateri sem se še zmeraj počutila zelo anksiozno.
Spomnim se, da je en sopacient načel temo o drogah, kako jih je vzel preveliko in tako so se mu sprožile psihotične misli. Drugi, starejši pacient se je želel pogovarjati o partnerskih odnosih, ko je eden izmed partnerjev bolan. Psihoterapevt nam je dajal podvprašanja in nas spodbujal, da vsak pove svoje mnenje o določeni problematiki. Povedala sem samo, kar so me vprašali, drugače pa sedela in komaj čakala, da se ta delavnica konča. Potem je sledil počitek in nato kosilo v sosednji stavbi. Z eno punco sva se začeli pogovarjati o prebranih knjigah, bila je zelo prijazna in mi posodila knjigo za samopomoč od Louise Hay. V nekaterih delih knjige sem se res našla, saj je govorila predvsem o tem, kako lahko bolje rešuješ svoje težave in osebnostno rasteš.
Več sem se začela pogovarjati s Tjašo in Milko, puncama iz iste sobe. Obe sta bili kar nekaj let starejši od mene in že večkrat hospitalizirani. Smejale smo se cele dneve, se družile med pavzami, igrale karte ter besedne igre, med odmori kuhale kavice v čajni kuhinji ter si nasploh popestrile dneve.
Večkrat na teden je glavna medicinska sestra, ki me je tudi sprejela v bolnici, imela sklope delavnic na temo čuječnosti. Delali smo vaje in se tudi učili bolj zavestnega in umirjenega dihanja. Vsak teden mi je ista sestra vzela kri in spremljala mojo raven holesterola. Ker sem bila na dieti, sem za glavni obrok večinoma dobila kakšno ajdovo kašo in različne obare. Tudi obe punci iz iste sobe sta imeli več kilogramov zaradi tablet. Nerada priznam, ampak drugače ni šlo. 😉Ker so nam tablete večale apetit, dobivale pa smo res skromno hrano, smo hodile v bližnjo trgovino in po nakupu skrivale sladkarije pred medicinskimi sestrami. Teža ni šla več gor, smo pa naredile nekaj za dušo… recimo.
Po nekaj tednih psihoterapije sem se okrepila in tudi začela bolj aktivno sodelovati pri pogovoru. Spregovorila sem o svojem problemu, in sicer kako nadaljevati začeto šolanje. Razvila se je dolga debata na to temo, vsak je povedal nekaj glede svojega šolanja in pasti na tej poti. Psihoterapevt mi je priporočil, naj se pogovorim s socialno delavko v bolnici in rekel, da bova skupaj že našli pot. Z njo sva naslednje dni urejali papirologijo, da sem se lahko prijavila na dodatno leto študija.
Dvakrat na teden sem imela tudi pogovore s psihologom, me je pa zelo motilo to, da so se psihologi menjavali na vsake dva do tri tedne. Komaj sem se navadila na en obraz, neko dinamiko pogovora in začela zaupati, že je prišel drugi.
