[BLOG] Psihoza: moja zgodba 12. del

Naslednji teden smo odšli na voden ogled muzeja. Ogledovali smo si predmete iz nekaj stoletij nazaj in risbe. Ker je pot do tja vodila med travniki, sva s Tjašo odtrgali par cvetov in si jih dali v lase. Smejali sva se, čebljali in uživali v sprehodu. Po kosilu smo imeli glasbeno delavnico v sobi glasbe, kjer je bilo veliko različnih inštrumentov. Matej, naš sopacient, je znal igrati na veliko inštrumentov in še lepo peti. Sama nimam ne talenta za petje, ne dovolj posluha za igranje inštrumentov, smo pa dobili natisnjena besedila slovenskih popevk in skupaj zgrešili tone. Bilo je zelo zabavno, Matej je nato še zaigral nekaj angleških pesmi na svojo kitaro in jih tudi odpel. Bilo je res navdihujoče, kakšen glas pride iz tako majhnega fantiča z lasmi, daljšimi, kot sem jih imela jaz.

Sprostili smo se in odmislili prav vse.

Naslednji dan sta Tjaša in Milka rekli, da gresta med delavnicami do bližnje trgovine in nato počivat. Jaz pa sem si res zaželela spremembe, da bi se več gibala, kot smo se na vodenih sprehodih, saj so se kilogrami po antipsihotikih še kar nabirali. Oblekla sem vetrovko, ker je bilo zunaj bolj oblačno vreme, vzela slušalke in telefon ter odšla na bližnji stadion teč in vmes poslušat glasbo. Bilo je prijetno, saj nas je bilo na stadionu le nekaj, tako da se nisem preveč obremenjevala s tem, kako tečem. Samo uživala sem tukaj in zdaj. Naslednje dni sem v prostem času vsak dan hodila teč.

Obiskala me je moja najboljša prijateljica in skupaj sva se sprehajali okoli bolnice. Govorila mi je o svojem študiju in življenju v najemniškem stanovanju. Kljub temu da sem bila zelo vesela zanjo in ji iskreno privoščila vse, sem po tihem upala, da bo tudi meni uspelo dokončati začeto fakulteto. To je bila moja največja želja. Moji starši so bili do mene zelo zaščitniški in so mi na to mojo gorečo željo vedno rekli, da bo vse ob svojem času in da se naj najprej dodobra pozdravim.

Življenje vedno vse obrne po svoje, če hočemo ali nočemo. Kot da nam je nekaj v zibelko položeno, spet drugo pa nedosegljivo za nas. In čar življenja se je prepustiti, ne glede na scenarij, ki se nam trenutno odvija.