[BLOG] Psihoza: moja zgodba 11. del

Z vlakom sem še kar hodila na vikend izhode domov. Kljub temu da je pozitivna simptomatika psihoze – blodnje in psihotične misli – bila že daleč za mano, sem še kar doživljala negativno simptomatiko. Izpit za avto sem imela že skoraj tri leta, pa vendar sem se, ko sem bila doma in so mi rekli, če bom jaz vozila avto do bližnje trgovine, tega res bala in sploh nisem hotela slišati za to.

Tako močno sem se bala, da bi povzročila prometno nesrečo. Bil je res močan, iracionalen strah.

Kar je bilo res čudno. Ko sem pri osemnajstih letih opravila vozniški izpit, sem se namreč vsakič, ko je kdo kam šel, pridružila in jaz sproščeno vozila avto. Dva moška, ki sta bila v isti skupini psihoterapije psihoz, pa sta vsak teden hodila z avtom domov, na dobro uro oddaljeno lokacijo. Že vsakič, ko sem šla na vlak, mi je bil delček te situacije neprijeten, saj sem imela vedno v glavi, da sem bila v začetku psihoze zelo samomorilna in sem nameravala iti pod vlak. A vseeno sem uspešno premagovala ta strah, saj nisem želela, da še dodatno obremenjujem starša glede prevoza.

Milka, punca iz iste sobe, ki je štela okoli 40 let, mi je zaupala nekaj, kar sem res težko razumela in se nisem mogla poistovetiti s tem, saj v to nisem verjela.

Rekla mi je, da ji nek moški narekuje njene misli in da imata telepatsko povezavo, da se sporazumevata preko misli. Da se želi odcepiti od njega, vendar ji on tega ne dovoli. Da je ta moški tetraplegik na invalidskem vozičku, da jo ima na svoj izkrivljeni način zelo rad ter da večkrat dnevno komunicirata preko misli. Vse skupaj mi je delovalo za lase privlečeno, resno sem se začela spraševati, če nima blodenj – izkrivljene realnosti. Rekla sem ji, da je verjetno to del njene shizoidne motnje, to pa jo je vidno razjezilo in je kar vzkipela, da ji nobeden ne verjame. Za takrat smo pustile težje debate pri miru in se šle še s Tjašo kartat.

Napočil je dan, ko smo se odpravili na voden ogled botaničnega vrta. Do tja smo hodili kakšno uro. Bila je sredina poletja, tako da smo uživali v preostanku zelenja, cvetov in brstov dreves. Začutila sem pomirjenost in občutek, da sem eno z naravo. Po kosilu in počitku smo imeli likovno delavnico, ker pa je en moški odhajal domov iz bolnice, je bil običaj, da mu je vsak od sopacientov narisal risbico v spomin. Večinoma smo risali, kar smo si zapomnili iz botaničnega vrta, nekateri pa so imeli bolj abstraktne risbe, raznovrstne črte in razne prepletajoče se barve. Eden izmed moških je znal narisati tako lepe portrete in to v zelo kratkem času. Vsakič, ko sem bila na likovni delavnici, sem tako komaj čakala, da vidim, kaj je ustvaril na papirju.