Poleti po treh mesecih v Centru mentalnega zdravja so me odpustili iz bolnice. Dobila sem tako mešane občutke. Vedela sem, da je pred mano še tako dolga pot do ozdravitve in da bom pogrešala prijateljstva, ki sem jih ustvarila tekom zdravljenja. Z Milko in Tjašo smo se dogovorile, da se kmalu ujamemo na kavi.
Moji domači so bili zelo srečni, da sem končno doma. Sem pa zaznala, da me okolica dojema drugače, da je manj sosedskih stikov. Po treh mesecih doma in pregledov pri psihiatru na vsake dva tedna sem si zaželela spremembe. Ker sem zaradi zdravstvenih razlogov v novem študijskem letu ponavljala letnik fakultete, tako nisem imela štipendije in drugih virov prihodka. Našla sem si študentsko delo v bližnji proizvodnji, domači pa so me vozili do tja in nazaj. V sebi sem bila še zelo sesuta in sem nenehno potrebovala potrditve s strani okolice. Svojo zgodbo sem zaupala nekaterim na delovnem mestu in kmalu ugotovila, da so vse povedali naprej. To me je globoko prizadelo, sem pa vseeno tam vztrajala dva meseca.
Bilo je veliko anksioznosti in notranjih borb, ki sem jih bila vsak dan.
Na fakulteto sem hodila pisat izpite, ki jih nisem dokončala v prvem letu študija. Enega sem opravila s šestico in to mi je dalo nekaj upanja. Za drugega sem hodila na konzultacije k profesorici, ampak ga nisem uspela opraviti. Bala sem sem vlakov, ker sem v bolezenskem času tako močno želela iti pod njega. Bala sem se voziti avto, ker sem imela cel čas prisoten čisto iracionalen strah, da bom povzročila prometno nesrečo. Ni mi bilo prijetno biti v veliki družbi, prav tako pa me je tudi stiskalo v prsih, če sem bila dolgo sama s svojimi mislimi. Obremenjevala sem se glede svojih odvečnih kilogramov, ki sem jih pridelala s tableti.
Ko so prišli zimski meseci, mi ni bilo prijetno praznovati svojega rojstnega dneva. Čeprav sta prišla le teta in stric, sem se počutila ujeto.
Ni mi bilo do družbe. Tudi za božič in novo leto nisem bila tako srečna, kot sem bila druga leta.
Počutila sem se, kot da sem razočarala sebe in druge. Da se bitka s psihično boleznijo nikoli ne konča. Da anksioznost preži na vsakem koraku. A še globje v sebi sem vedela, da se ne bom predala kar tako. Čeprav je bilo izredno težko, nisem obupala nad sabo. Le težko sem sprejela, da nisem »okej« in da je tudi to »okej«. Da si je potrebno dati dovolj časa, da se zaceli moj notranji svet. Da sem vredna in imam podporo s strani najbližjih. Da me čaka še veliko lepih stvari, ki jih trenutno še ne znam oziroma ne zmorem videti. Da se moja zgodba ni končala, ampak pravzaprav šele začela.
Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)
