[BLOG] Psihoza: moja zgodba 6. del

V naslednjih dveh dneh sem odšla na vodeni sprehod z delovnimi terapevti. Končno sem občutila vsaj delček svobode in se nadihala svežega zraka. Na zaprtem oddelku psihiatrije sem se velikokrat spraševala, s kom naj se sploh družim, se mi pa dozdeva, da smo imeli vsi toliko problemov in svojih stisk, da nam ni bilo toliko do družbe, če pa že, smo govorili ena na ena. Prišel je dan, ko so me premestili na odprti oddelek, in čeprav sem bila na zaprtem oddelku vsega skupaj manj kot deset dni, se je tam res strašansko vlekel čas.

A sem dočakala. Odprti oddelek, drugo posteljo in nove obraze, s katerimi sem stkala prijateljske vezi.

Na odprtem oddelku smo imeli več delavnic, med drugim tudi fitnes dvorano z različnimi napravami. Delavnice in aktivnosti smo si lahko sami izbirali, nekaj pa nam jih je tudi priporočil glavni psihiater glede na naše duševno stanje. Želela sem jih izkusiti čim več, tako da sem imela dan kar napolnjen z različnimi aktivnostmi.

Spoznala sem žensko srednjih let, po poklicu vzgojiteljico v vrtcu, in se začela družiti z njo. Skupaj sva med terapijami hodili na odmore na kavo in vsak dan, ne glede na vreme, na daljši sprehod do bližnjega jezera, kjer se je trlo labodov. Zaupala mi je, da se je v bolnici znašla zaradi težkega razhoda s partnerjem. Z njo sem se dobro razumela in ostala z njo v stikih še po bivanju v bolnici. Spoznala sem še eno pacientko, ki je bila tudi starejša od mene in je drugače delala kot računovodja v velikem podjetju. Ja, bolezen ne izbira. Vsak lahko zboli za mentalno boleznijo, ne glede na izobrazbo, socialni status ali vse druge dejavnike, ki krojijo življenje. Z njo in še z eno punco in fantom smo igrali Activity in bila sem že tako dobra, da sem imela jasne asociacije na besede, ki smo jih opisovali oziroma kazali kot pantomimo.

Mi je pa težavo še kar predstavljala terapija meta-kognitivnega treninga, kjer smo iskali podrobnosti in razlike na slikah, in psiho-drama, kjer smo v skupini okoli desetih pacientov igrali različne vloge in se vživljali v različna čustvena stanja. Nikoli mi ni šlo igranje in zame je bila to še preveč miselna terapija.

Spoznala sem še, recimo ji Klara, mlajšo pacientko od mene, ki je štela zgolj devetnajst let. Držala se je bolj zase in se ni družila z ostalimi, sva pa skupaj hodili na meta-kognitivni trening v drugo nadstropje. Po terapiji sem jo vprašala, kako se je znašla v bolnici, in zaupala mi je, da je bila povabljena na večjo zabavo in tam so imeli cookije. Bili so ji zelo dobri in jih je veliko pojedla, ni pa vedela, da so gostitelji vanje kot sestavino dali veliko trave. Dnevi so tekli, Klara je občasno imela izhode iz bolnice do šole, kjer je morala še nekaj urejati, saj smo na odprtem oddelku lahko hodili izven območja bolnice. In preteklo je nekaj dni, do dneva, ko so prišli k nam policisti z zlomljenimi očali in spraševali, če so to Klarina očala. Vprašujoče smo jih gledali in spraševali, kaj je s Klaro, saj naj bi bila v šoli, vendar nam nista hotela povedati. Naslednji dan sem bila v svoji sobi, ko sem slišala medicinsko sestro na hodniku glasno govoriti po telefonu »Pacientka se mi je ubila.«. Pomislila sem na Klaro, saj jo že cel dan in pol nisem videla, ker je rekla, da mora do šole. Čez nekaj ur sem začela spraševati, kje je Klara, ker se še ni vrnila. Medicinska sestra mi ni znala povedati, naslednje jutro pa me je psihiatrinja povabila k sebi. Rekla mi je, da vidi, da sem že dva dni zaskrbljena zaradi Klare, in da mi mora nekaj povedati.  Izvedela sem resnico, ki me je pretresla.

Klara ni šla do šole, kamor je rekla, da gre. Klara je šla do železniških tirov. Klara je storila samomor. Tista Klara, ki je komaj začela živeti in tista Klara, ki ni vedela, da je v gostiteljevih cookijih trava, ki je spodbudila njeno duševno bolezen. Devetnajst let, samo devetnajst let je štela…

 

Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)