Društvo za psihološko svetovanje Kameleon
Brskajte po kategorijah
V prejšnjem blogu sem skušala pojasniti, zakaj motnje hranjenja niso zgolj dieta, ki je šla nekoliko predaleč. Zakaj niso modna muha, niso nov trendovski način hujšanja, niso nekaj, kar bi si kdorkoli kdaj želel. Motnje hranjenja niso nekaj romantičnega, pač pa lahko precej načnejo življenje osebi, ki se z njimi spopada, in vsem v njenem …
Še isti dan smo imeli dolg skupinski pogovor s psihiatrom in psihologom glede naših stisk in težav ter pogledov na samomor. Vsi smo bili pretreseni in še v šoku zaradi Klare in tudi sama sem začela več razmišljati o tem, saj je ta dogodek okrepil mojo notranjo stisko in spomine na to, kako sem si …
V naslednjih dveh dneh sem odšla na vodeni sprehod z delovnimi terapevti. Končno sem občutila vsaj delček svobode in se nadihala svežega zraka. Na zaprtem oddelku psihiatrije sem se velikokrat spraševala, s kom naj se sploh družim, se mi pa dozdeva, da smo imeli vsi toliko problemov in svojih stisk, da nam ni bilo toliko …
Zdravilo je končno začelo učinkovati in zaspala sem. Ko sem se zbudila, je bil že večer in medicinski brat je prišel do mene ter mi povedal, da so me klicali starši. Po tem smo imeli z delovno terapevtko delavnico sestavljanja sestavljank in nato risanja. En mlajši fant me je po delavnici vprašal, kako mi je …
Zjutraj smo imeli spet bujenje ob sedmih, se stehtali in odšli zajtrkovat. Po zajtrku so nam pripravili zdravila, za vsakega v svojo majhno okroglo škatlico s pokrovom. Potem smo imeli skupno vizito, kjer smo v »dnevni sobi« sedeli v krogu na kavču, pred nami na stolih pa zdravniki, psihiatri in medicinske sestre. Vsak izmed pacientov …
Ko so me sprejeli na psihiatrijo, sem prvo noč preživela na zaprtem oddelku. To pomeni, da smo bili bolj nadzorovani kot na odprtih oddelkih. Nismo smeli iti iz stavbe in se kamorkoli zaklepati. Bilo je več medicinskih sester na oddelku in okoli petnajst sopacientov. Ker so mi pripravljali posteljo, sem nekaj časa preživela v »dnevni …
V naslednjih dnevih po obisku psihiatra sem imela še več blodenj in samomorilnih misli. Zunaj je bil sneg, nov decembrski dan, jaz pa se nisem prav ničesar več veselila, ne smrečice, ne božičnih pesmi, ne obdarovanj. Ker se misli o smrti niso in niso ustavile, so me starši nek večer odpeljali na dežurno medicinsko pomoč. …
Imela sem dvajset let, ko sem se soočila s prvim izbruhom psihoze. Pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da se večina mentalnih bolezni razvije v zgodnji odrasli dobi. Nemoč, stiska, nerazumevanje s strani okolice in vztrajne samomorilne misli, so bile del mojega vsakdana. Okrevanje je bilo dolgo, daljše, kot je okrevanje po zlomu noge. …
Bilo je leta 2008, ko sem po enem letu po ločitvi od prejšnjega partnerja spoznala zdajšnjega partnerja. Ni bila ljubezen na prvi pogled, saj v to po 14 letih moralnega in psihičnega trpinčenja v prvem zakonu nisem več verjela. Kar nekaj mesecev je trajalo, da sem mu zaupala, da si res želi skupnega življenja. Ter, …