Pravijo, da če misliš, da si razsvetljen, obišči čez vikend svoje starše in boš točno vedel, na čem si.
Starši so tisti, ki vedno znova in znova stopajo na naše najranljivejše točke. Nas sprožajo.
Čustveno prepleteni partnerski odnosi niso daleč stran od tega.
So najboljša priložnost, da spoznamo same sebe – svoje šibke, pa tudi svoje močne točke.
Partner ima nekakšno posebno sposobnost, da kaj hitro odkrije vse tvoje ranljive točke in dokaj redno dreza vanje.
Super je, če ob tem prepoznamo priložnost, da spoznamo sami sebe, s tem pa tudi še eno drugo, zelo dragoceno priložnost, ki vam jo predstavim takoj, ko malo bolj razvijem temo.
Gremo pogledat na malo bolj konkretnem primeru.
Mene npr. prizadene, ko mi partner reče, da sem slaba mama. Tega ne misli zares, ampak pogruntal je, da me tukaj dobi.
Če bi mi rekel, da sem slaba gospodinja, kar je tudi že poskusil, me niti pol toliko ne bi ganilo. Ker to ni moja šibka točka. Ker mi ni tako pomembno biti dobra gospodinja in zato se niti ne sprašujem, ali sem v tem dobra ali ne, oziroma si ne prizadevam biti v tem čim boljša.
Obratno je glede moje vloge mame. Ta je zame ena najpomembnejših vlog in pomembno mi je, da jo “odigram” dobro.
Ko opazimo, da so nas določene besede čustveno zelo vznemirile, je lahko koristno (priporočljivo) pogledati, kaj se v nas dogaja.
Lahko bi tudi poskusili spremeniti drugega človeka, ga prepričati, da nam ne bi več govoril teh besed, ali ga odrezati iz svojega življenja in mu na tak način preprečiti, da bi nas lahko še kdaj prizadel.
A ti rešitvi sta neučinkoviti ali pa učinkoviti le na kratek rok. V obeh primerih ostanemo s svojo šibkostjo, če ne pogledamo vase.
Moja šibka točka glede materinske vloge se hrani z občutki krivde in obžalovanja, da se v preteklosti na otroke nisem odzvala tako, kot verjamem, da je prav. Da sem povzdignila glas, ko bi ga pravzaprav želela umiriti in otroka objeti.
Zdaj, ko sem že prepoznala svojo šibko točko, se mi odpre ta druga, zelo dragocena priložnost, ki sem jo omenjala. To je priložnost, da te šibke točke transformiramo, da ne bodo več tako šibke. Kako?
Spet je odgovor sočutje. Do samih sebe. Lahko tudi do drugih, vpletenih v situacijo. A prvotno do sebe.
Pogledam in vidim, občutim, kaj se je v tistem trenutku, zaradi katerega zdaj nosim breme krivde, dogajalo v meni. Odpustim si. V tistem trenutku nisem zmogla bolje.
Ta, #prvi korak je tako, kot bi očistila krvavečo rano.
Zdaj se lahko opremim z razlogi, ki potrjujejo, da sem odlična mama.
Ta #naslednji korak je, kot da bi na rano namazali zdravilno kremo, ki bo še podprla celjenje rane.
Prvi korak je vseeno bistven, saj se bo čista rana brez dodatka zdravilne kreme prej pozdravila, kot če na umazano rano namažemo kremo.
Dam še en, malce skrajen primer, ki pa je povsem možen, ne vem pa, koliko je običajen:
Partner se cel dan ne javi, mi pa smo navajeni, da se nam po navadi čez dan večkrat javi. Začne nas skrbeti, tako da se še komaj zadržujemo, da ne bi klicali policije, da se prepričamo, da se ni kaj hudega zgodilo. Cel dan visimo na telefonu z različnimi prijateljicami in jim govorimo, kako zelo nas je strah in kako smo iz sebe in tisti dan ne moremo ničesar narediti. Ko pa partner zvečer končno stopi skozi vrata, ga napademo, še preden nam uspe povedati, kaj se je zgodilo z njegovim telefonom ….
No, lahko rečemo, da smo v tem primeru izgubili nadzor nad svojimi odzivi.
Kako bi se raje odzvali na nedosegljivost svojega partnerja? Če se ne odzovemo tako, kot si želimo odzvati, smo izgubili nadzor, razlog za to pa je šibka točka, rana, ki še ni bila očiščena in se še ni začela celiti.
Optimalno je torej, da NE začnemo paničariti in namesto tega naredimo nekaj drugega.
Občutimo svoje občutke v telesu.
Po navadi, ko so občutki tako močni, da bi najraje od njih zbežali, pomaga dihanje. Jaz si včasih zamislim, da me podpira sočutna oseba in me drži za roko in me spodbuja, da skupaj dihava.
Med tem procesom že poteka čiščenje rane. Čisti se na fizični ravni z občutenjem in dihanjem. Temu procesu se reče tudi predihavanje. (#1 korak)
Ko se strasti malce pomirijo, lahko vključimo še mentalne procese. Si izrazimo sočutje z besedami. Npr.: “Razumem, da te skrbi, da nisi prepričana, če je vse v redu, in normalno je, da si se ustrašila. Če se je karkoli nesrečnega zgodilo, ima gotovo okrog sebe ljudi, ki mu pomagajo, najboljše, kar ti lahko storiš v tem trenutku, pa je, da poskrbiš za svoje duševno zdravje, da se umiriš in svoje misli usmeriš v pozitivne zaključke.” (#2 korak)
Meni pomaga, da si te stvari napišem, ker s tem vzpostavim rahlo distanco do svoje rane in jo tako lažje “oskrbim”.
Ko nam partner “stopi na rep”, nas dregne v ranljivo točko, nas sproži, je torej najbolj podporno, da (se najprej umaknemo) pogledamo vase in si damo osnovno sočutje, da se bomo naslednjič lahko odzvali drugače.
Partner v partnerskem odnosu pa nam ne pomaga ozavestiti le šibkih točk, ampak tudi močne, pozitivne. Ko nam pove, kako se ob nas počuti (ko govori o tistih prijetnih občutkih), ugotovimo, da imamo tudi pozitivne lastnosti, ki imajo na druge super vpliv.
Tako nam partner lahko pomaga ozavestiti, da smo ljubeči, prijazni, potrpežljivi, skrbni, duhoviti, iznajdljivi, vztrajni, zvesti, sočutni, spretni …
In te fajn lastnosti lahko v odnosu še okrepimo, ko vsakodnevno delujemo v skladu z njimi.
Nekateri partnerji delajo na tem, da krepijo svoje sočutje in so tako zmožni za svojo ljubljeno osebo držati prostor, da SKUPAJ pogledata, kaj se dogaja znotraj!
Sočutje je lastnost, za katero si lahko vsi prizadevamo in jo je absolutno vredno v sebi gojiti.
