Včasih sem mislila, da sklenjen kompromis pomeni, da z izidom ne bo nihče zadovoljen, da bosta ob kompromisu dva nezadovoljna človeka, ki pa bosta malo manj nezadovoljna, kot bi bila, če bi obveljalo tisto, kar je predlagal drugi.
Zdaj kompromis razumem drugače. Zdaj kompromis razumem kot tretjo pot, ki je boljša od obeh prvotno predlaganih. Skozi to tretjo pot lahko oba zrasteta. Ta tretja pot je priložnost za rast.
Naletela sem na razlage kompromisa, da je to takrat, ko hoče eden v kino, drugi pa na ples, in skleneta dogovor, da bosta šla najprej v kino, drug teden pa na ples. Vendar menim, da se resnična narava kompromisa ne pokaže pri tako trivialnih, nepomembnih zadevah.
Zdi se mi, da ta primer ne prikazuje dobro teže, kompleksnosti in moči kompromisa, kadar gre v odnosu za močna, skrajna prepričanja. Takrat, ko je obema nekaj izredno pomembno in bi ugoditi drugemu pomenilo zanikati uresničitev želje sebi. Takrat, ko gre za močno željo po nečem, ker nam je uresničitev pomembna.
Ko oba partnerja zavzemata dokaj skrajno pozicijo, sprva ne vidita srednje poti, saj vsak hoče svoje in vleče k sebi. Če hočeta ostati povezana, je najelegantnejši način za reševanje konflikta kompromis.
Dober kompromis zahteva trud z obeh strani, zahteva iskrenost in pogajanje.
Vzemimo zgornji primer in mu dodajmo še nekaj konteksta, da bo postal bolj uporaben za temo potenciala kompromisa.
Recimo, da tisti, ki hoče v kino, to hoče, ker je ravno premiera tretjega filma njegove najljubše trilogije vseh časov. Čuti, da preprosto mora biti tam. Medtem pa drugi čuti, da mora nujno na ta ples, ker pride učiti učitelj, ki pride v Slovenijo le enkrat vsakih 5 let in že pred petimi leti je zamudil lekcijo, zdaj pa se je mora res udeležiti, saj si to že zelo dolgo želi. Poleg tega mora eden od njiju zaradi poljubnega razloga nujno ostati doma.
Priznam, na prvi pogled se mi zdi konflikt nerešljiv. Vidim, da vsak močno čuti željo, da se udeleži dogodka, in zato oba bolj zamegljeno čutita željo drugega, se težko vživita v drugega. A ravno v tem je lahko ključ.
Ključ do kompromisa je lahko v sočutju.
Naj prva oseba za trenutek pozabi na svoj kino in začuti, kako pomembno je drugi osebi udeležiti se tega dogodka. V tistem trenutku bo začutil veselje, navdušenje, živost tega drugega in želel si bo zanj, da gre na ples.
Mislim, da za dober kompromis potrebujemo še sočutje drugega, da začuti, kako je prvemu že ob misli, da gre na premiero njegove najljubše trilogije.
Zdaj si vsak za drugega želi, da se mu uresniči želja, in začneta tuhtati, kako bi to bilo mogoče.
Dober kompromis je več kot le matematika. Za dober kompromis je nujno potrebna komponenta sočutja.
V kolikor v kompromisu ni komponente sočutja, se lahko zgodi, da ni pravi kompromis, pač pa gre za prikrito prevlado, ko “zmaga” tisti, ki ima tudi sicer prevlado v odnosu, ko vedno znova obvelja opcija tistega, ki je močnejši, ki vztrajneje ali spretneje brani svoje interese, ali pa zmaga tisti, ki mu ni toliko mar za odnos kot za svoje lastne interese.
Resnični kompromis zahteva obojestransko sočutje, s pomočjo katerega se partnerja še bolj povežeta v zavedanju občutkov skrbi do drugega.
Kompromis je veljavna taktika reševanja konflikta, kadar sta nam pomembna tako cilj kot tudi odnos z osebo.
Kompromis izmed vseh strategij za reševanje konflikta zahteva največ časa, zahteva pogajanje, zahteva pogovor, preverjanje, poslušanje, premišljevanje, občutenje, predvsem pa, če želimo, da je pravi, empatijo.
Tisti, ki se bolj posveča ljubezni in je bolj empatičen, na prvi pogled izgleda šibkejši, saj se pogosteje prilagaja partnerju. Vendar pa je na dolgi rok bolj izpopolnjen, saj ravno empatija omogoča, da ljubimo. Šele ko sočutno omehčamo svoje srce, lahko resnično ljubimo. Sposobnost ljubiti pa je nekaj najdragocenejšega v življenju.
