Zaključujem še drug magistrski študij. Mentorji, sošolci, prijatelji mi čestitajo. Nekateri s samoumevnostjo, češ da česa drugega (česa manj napornega in zahtevnega) od mene tako niso pričakovali. Nekateri izražajo subtilno skepso glede tega, kako mi je nekaj takega uspelo, in otipljivo skrb za moje duševno zdravje.
Vztrajanje v dejavnostih, ki nam niso prijetne, je eden ključnih vidikov življenja. Lahko pa je tudi škodljivo. Vztrajanje je škodljivo, ko gre čez vse meje, ko ne prispeva k dobremu, pač pa samo uničuje – tistega, ki vztraja, običajno pa tudi okolico. Ampak – kako prepoznati, kdaj točno je vztrajanje škodljivo? In, kar je bistveno težje, ko prepoznamo, da je zares škodljivo, kako se mu upremo, odrečemo, ga zavrnemo? Kaj, če smo navajeni celo življenje sprejemati in prikimavati škodljivemu vztrajanju? Kaj, če drugače niti ne znamo? Namreč, kaj zahteva upor ideji vztrajanja? Najprej od nas zahteva, da prepoznamo, kdaj je vztrajanje škodljivo; nato pa moramo narediti korak stran od njega. In kako narediš korak stran od nečesa, za kar smo bili celotno življenje brezpogojno prepričani, da je nujno za tvoje preživetje? Za naš občutek vrednosti, videnosti, ljubljenosti? Prav zares, kako se upreti delu sebe, ki priganja, kaznuje, očita, vzbuja krivdo in sram, če pa ta obljublja, da če »se še nekoliko bolj potrudimo«, bomo končno srečni, pripoznani, sprejeti, zaželeni?
Svoje življenje sem živela po principu »koliko še lahko prenesem«. Koliko še lahko prenesem samoodrekanja, trpljenja, bolečine, napora – preden se zlomim. Ugotovila sem, da ta princip ne le da ni »dober« oz. koristen za nikogar, pač pa da je od vseh principov, ki bi si jih lahko izbrala, eden najbolj škodljivih možnih, če ne kar najbolj škodljiv. Prenesemo seveda lahko marsikaj. Vprašanje je, kakšno ceno plačamo za to vrsto prenašanja in vztrajanja. Včasih – ne tako zelo redko – je ta cena življenje samo. Ponovno berem zapis o dekletu, ki bi bilo leto starejše od mene, če je pritisk vztrajanja ne bi zlomil, in ponovno se me globoko dotakne. Vse predobro namreč vem, kaj se skriva za besedami, ki jih o njej spregovorijo starši.
»Hči Ela je bila v šoli izjemno uspešna. Že v osnovni šoli je zlata priznanja nizala eno za drugim: na tekmovanjih iz matematike, kemije, biologije, fizike, angleščine. Starši so bili na njene izjemne uspehe sprva ponosni. A ko se je začela puberteta, so opazili, da postaja pretirano resna. »Premalo je bilo radosti, veselja, premalo trenutkov, ko bi se sprostila.« Tudi v srednji šoli je bila njena povprečna ocena 5, na maturi je dobila vseh 34 točk. Zadajala si je nove in nove cilje. Pri 19 in 20 letih je pretekla dva ljubljanska maratona, se izobraževala tudi na področju tehnike dihanja. »Bila je zelo ciljno usmerjena, težila je k popolnosti.« Pred manj kot letom dni je Ela Hudovernik staršema prvič zaupala, da razmišlja o samomoru. Poiskali so zdravniško pomoč. Po kratkotrajni hospitalizaciji pa si je ob prvem izhodu iz bolnišnice vzela življenje. »Delovala je tako, kot da gre na bolje. Jaz sem bila čisto pomirjena. A se je najbrž takrat že odločila.« (https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/breme-samomora/501840)
Da, na en način lahko rečemo, da se je verjetno odločila že dolgo pred tem. Na nek način pa ni šlo za odločitev v pravem pomenu besede. Ne zares. Ko je oseba neprestano – vsak dan, 24 ur na dan – izpostavljena pritiskom, kaj vse bi še morala narediti – »doseči« –, da bi si zaslužila obstajati, se zdi odločitev za izhod iz tega peklenskega kroga edina možna. Psihologi, psihiatri, zaprti oddelki, družina, prijatelji pa so izvzeti iz te odločitve, saj niso oni tisti, ki so vršili nad njo ta pritisk, prav zato pa bremena pritiska tudi ne morejo odvzeti. V določenem obdobju je pritisk verjetno prihajal tudi iz okolice; na neki točki pa smo ga nekateri ponotranjili do te mere, da ne vemo več, kje se konča zdravo vztrajanje in začne škodljivo, samouničujoče. Taka oseba ne verjame, da je možno živeti drugače. Ne zmore sprejeti, da je škodljivemu vztrajanju možno reči »ne«. Nihče je ni nikoli niti poskušal naučiti, kaj šele, da bi ji pokazal, da je kljub temu (ali prav zaradi tega) lahko ljubljena in vredna.
Kako naj se torej odzovem, ko me mentorica pogleda napol z občudovanjem, napol pa z očitno prestrašenostjo, ko ji povem, da sem zaključila dva magistrska študija v tujini, jeseni pa začenjam še z doktorskim? Živčno se nasmehnem, se ji zahvalim za pohvale, in pritrdim njeni opazki, da sem verjetno zelo utrujena. Sama pri sebi pa si mislim, »ne predstavljaš si, kako zelo.« Utrujena sem, ampak bolj kot od študijskih obveznosti sem utrujena od prenašanja lastnih pritiskov. Pritiskov, ki silijo k vztrajanju, k trudu, k samoodrekanju.
Vztrajanje je eden ključnih principov, ki nam omogoča, da sploh opravimo dolgoletno šolanje, kasneje službo in vse ostalo, kar si naprtimo. Kako mu torej reči ne? Mar ne bomo potem označeni za mehke, nedisciplinirane pomehkužence, ki ne zdržijo bremena življenja? Mar ne bomo sami sebe označili za ničvredne lenobe? Morda bomo. Pa vendar, če zaradi tega rešimo življenje (svoje ali koga drugega), je vredno. Po vseh teh letih odrekanja, truda, vztrajanja in vseh teh »dosežkih«, predvsem pa letih terapije, ugotavljam, da je smiselna le ena oblika vztrajanja; vztrajanje v dobrem. Dobrem zase in svoje bližnje. Ne dobrem za družbo, profesorje, mentorje, influencerje in druge povzpetnike. Vztrajanjem v skrbi zase in skrbi za drugega. Vse ostalo je odveč in škodljivo.