Nekateri se svojih šolskih let spominjamo kot obdobja brezskrbnosti, otroških vragolij in dolgih popoldnevov igranja z vrstniki. Nekateri so veseli, da je to obdobje za njimi, in od njih zelo redko kdaj slišimo zabavne zgodbe iz šolskih časov. Pogosto je razlog za tako različne spomine na obdobje osnovne in srednje šole ravno izkušnja medvrstniškega nasilja. Raziskave na slovenskem področju kažejo, da je vsak tretji otrok na lastni koži že doživel medvrstniško nasilje, vsak deseti pa je bil njegova žrtev dlje časa, ponavljajoče [1]. Tudi mednarodne raziskave namigujejo na precej podobno pogostost medvrstniškega nasilja.
Kakšne so različne oblike nasilja med otroci in mladostniki?
Nasilje se pojavlja v različnih oblikah, med katerimi so nekatere bolj prepoznavne in očitne kot druge, zato je dobro, da smo seznanjeni z vsemi. Tako je manj verjetno, da spregledamo znake, da je naš varovanec žrtev nasilja.
Fizično nasilje – Po navadi prva stvar, ki nam pride na misel ob besedi nasilje, in ga tudi najlažje prepoznamo. Vključuje pretepanje, porivanje, brcanje, spotikanje, omejevanje prostosti gibanja… Kot zunanji opazovalec ga težko zgrešimo.
Besedno nasilje – Vključuje zmerjanje, zasmehovanje, obrekovanje, širjenje lažnih govoric, grožnje…
Čustveno in socialno nasilje – Izolacija, izključevanje, zavračanje, zasmehovanje, ustrahovanje, manipuliranje… Pogosto je precej prepleteno z besednim nasiljem.
Spolno nasilje – Neželeno dotikanje, siljenje v spolne aktivnosti, neprimerne opazke o videzu… Za to je še povečana nevarnost pri mladih, ki se spuščajo v prve zveze in imajo težave s postavljanjem meja glede tega, kaj si želijo in česa ne, ko partner nanje začne pritiskati in izsiljevati.
Materialno in ekonomsko nasilje – Uničenje lastnine, kraja, izsiljevanje za dobrine (npr. denar, hrano)…
Spletno nasilje – Posebna oblika medvrstniškega nasilja, ki je zaradi uporabe spleta in tehnologije pri mladih močno v porastu. Obsega žaljiva sporočila, širjenje laži, grožnje, sramotitev z javnimi objavami, manipulacijo žrtvinih fotografij…
Nobena izmed teh oblik nasilja ni sama po sebi “blažja” ali “hujša”, saj vse lahko pri žrtvi pustijo dolgoročne posledice na samopodobi, zaupanju, sklepanju prijateljstev in še mnogih drugih področjih. [1]
Znaki, da je otrok žrtev nasilja
Nekateri znaki, kot je to, da otrok prihaja domov z nerazloženimi poškodbami ali manjkajočo lastnino, so razmeroma očitni. Naštejmo še nekaj znakov, ki jih morda ne prepoznamo takoj kot možne posledice medvrstniškega nasilja:
- Izogibanje temu, da bi šel v šolo. Samo po sebi to še ni gotov znak, da je otrok žrtev nasilja. Otroci se začnejo šoli izogibati tudi, ko jih je strah kakega ocenjevanja ali jim gre pri kakem predmetu slabo. Razlog pa je lahko tudi, da se vrstniki spravljajo nanje, zato je to znak, na katerega moramo biti pozorni. Pri mladostnikih se to lahko kaže tudi s “špricanjem”, zato je dobro ob sumu na nasilje preveriti, ali je mladostnik res obiskoval pouk.
- Pogosti nerazloženi glavoboli ali bolečine v trebuhu. Glavoboli in težave s prebavo so eni izmed najpogostejših psihosomatskih znakov stresa: način, kako se psihološka stiska kaže na telesnem nivoju. So tudi bolečine, ki jih je najlažje zaigrati, če bi radi pri starših dosegli, da nam dovolijo ostati doma, zato je lahko opozorilni znak, če se takšne bolečine naenkrat začnejo pogosteje pojavljati.
- Nenadne spremembe v odnosih. Če se je otrok prej pogosto družil z vrstniki, sedaj pa je vedno več doma in se ne videva več s prijatelji, je to lahko opozorilni znak, da se v šoli nekaj dogaja. Otrok se lahko odmakne tudi v odnosu do staršev in sorojencev, saj izkušnje medvrstniškega nasilja v otrocih pogosto zbudijo občutek, da so povsem sami in nerazumljeni.
- Čustvena razdražljivost. Če pri otroku ali mladostniku naenkrat prihaja do zelo intenzivnih čustvenih odzivov na vedenja ali teme pogovora, ki v preteklosti niso bile izvor stresa, sploh na pogovore, ki so povezani s šolo ali prijatelji, to lahko predstavlja znak, da je žrtev nasilja. [3]
Kako pomagati?
Če sumimo, da je otrok ali mladostnik žrtev nasilja, je najpomembneje, da pristopimo neobtožujoče in empatično. Ne sprašujemo, kaj je sam storil, da je izzval takšno vedenje – veliko večino časa žrtev ni storila ničesar, kar bi storilce nasilja izzvalo. Postavljamo občutljiva vprašanja in mu poskušamo dati vedeti, da mu verjamemo in da je njegova stiska huda. Odrasli pogosto zmanjšujejo pomembnost nasilja, ki ga otroci doživljajo, ali jih označijo za “preobčutljive”. To pri otroku le še poglobi stisko in zmanjša verjetnost, da bo poiskal podporo pri odraslih.
Povprašamo o tem, kaj je že sam poskušal storiti, da bi se nasilje prenehalo. Ponudimo našo podporo in se povežemo s šolo in svetovalnimi delavci, da dobimo več informacij o tem, kaj se na šoli dogaja in kako začeti preprečevati nadaljnje nasilje. Ponudimo pogovor, če ga potrebuje, delimo pa lahko tudi dodatne vire pomoči, ki so v pomoč pri spopadanju z nasiljem. [2]
TOM telefon (116 111 (med 12h in 20h), tom@zpms.si),
Klic v duševni stiski 01/520 99 00 (vsako noč med 19h in 7h)
Spletna svetovalnica Kameleon (e-svetovalnica po urniku, pogovor@svetovalnicakameleon.si)
Safe.si (varnost na spletu) in Spletno oko (spletna zloraba; https://www.spletno-oko.si/),
Viri
[1] Šulc, A. in Bučar Ručman, A. (2019). Šola in medvrstniško nasilje v Sloveniji: raziskovalni pristopi, metode in metaanaliza dosedanjega raziskovanja v Sloveniji. Šolsko polje, 1-2, 63-88.
[2] Štirn, M. (17.05.2019) Miti in resnice o medvrstniškem nasilju. Neon – Program Varni brez nasilja. https://www.programneon.eu/za-odrasle-miti-in-resnice-o-vrstniskem-nasilju/
[3] LaBianca, J. (07.10.2021). 10 Silent Signs Your Child Is Being Bullied. Reader’s Digest. https://www.rd.com/list/bullying-signs/
