Soodvisnost ali zasvojenost z odnosi

Kaj je soodvisnost?

Soodvisnost se nanaša na čustveno, mentalno, fizično in/ali duhovno odvisnost od druge osebe. Je nezdrava oblika odnosa, za katere je značilna neenakost moči in vlog. V takem odnosu je tipično, da ena izmed oseb začne žrtvovati svoje lastne potrebe, želje in meje na račun tega, da ugodi potrebam in željam druge osebe.  Ta vzorec je lahko v odnosu bolj ali manj izrazit, pojavlja pa se v najrazličnejših odnosih: med romantičnimi partnerji, prijatelji, starši in otroci, sorojenci, lahko celo med nadrejenimi in podrejenimi.

Zakaj pride do soodvisnosti?

Seveda s tem, da nas skrbi za naše bližnje in jih želimo osrečevati samo po sebi ni nič narobe. Soodvisnost je problematična zaradi tega, ker zavoljo osrečevanja drugega povsem povozimo našo lastno individualnost. Ljudje, ki razvijejo soodvisne odnose imajo po navadi oslabljeno samopodobo, ne znajo postavljati meja v odnosih in na prošnje drugih niso zmožni odgovoriti s preprostim “Ne”.

Da smo kot odrasli posamezniki sposobni razvijati zdrave odnose, je pomembno primarno okolje, v katerem smo odrasli. Starši naj bi  otroku tekom odraščanja dajali občutek ljubljenosti in varnosti ter spodbujali njegovo neodvisnost. To nas nauči, kako naj bi bili videti odnosi z našimi najbližjimi in kaj je sprejemljivo v odnosih.

Otroci iz družin, kjer so prisotne katera izmed oblik zasvojenosti, zlorabe, zanemarjenje družinskih članov ali nenehni prepiri, niso deležni zgleda dobrih odnosov, po katerem bi se v nadaljnjem življenju lahko ravnali. Tudi primeri prekinjenih čustvenih vezi med starši in otroci, ki lahko izvirajo iz hudih bolezenskih stanj staršev, ločitev ali smrti, pri otrocih oslabijo vpogled v značilnosti zdravih odnosov. Takšni zgodnji družinski vzorci pogosto vodijo v občutke manjvrednosti, slabo samospoštovanje in strah pred zapustitvijo. Posamezniki posledično tudi v odraslosti sklepajo odnose, ki potrjujejo vzorce, ki so bili značilni že za njihovo otroštvo. V primeru partnerskega odnosa je tako v večini primerov soodvisni posameznik v partnerski zvezi z odvisnikom od alkohola ali drugih substanc, z nasilno osebo, poročenimi ali drugače čustveno nedosegljivimi posamezniki.

Zakaj ostanemo v škodljivem soodvisnem odnosu?

Ko kot opazovalci vidimo odnos, kjer eden od vključenih žrtvuje svoj čas, energijo, zadovoljstvo, za nekoga, ki jim včasih za vse to ne pokaže niti kančka hvaležnosti, se pogosto vprašamo, zakaj bi kdo v takem odnosu sploh ostal?

Soodvisne osebe tipično toliko svoje energije vložijo v drugo osebo, v njeno srečo, da si ne predstavljajo več življenja brez njih, saj jih odnos s tem posameznikom določa. V odnosu se ne počutijo prijetno, ampak so deležni pogostih občutkov tesnobe, depresivnosti in izgubljenosti. Misel na prekinitev odnosa lahko zbuja še hujša občutja, kot so strah, groza in nesmiselnost. Druga oseba zasvojenemu predstavlja bistvo njegovega življenja, njim so se v celoti posvetili. Nenehno se pojavljajo izgovori, ki služijo kot opravičilo, zakaj ne sprejmejo odločitve o prekinitvi odnosa. Občutek, da jih nekdo potrebuje, da so drugim pomembni in skrbijo zanje, jim daje občutek smisla in vrednosti. Če do prekinitve odnosa le pride, si soodvisni najpogosteje poišče drugo osebo, s katero se zgodba ponovi.

Kako se soodvisnost kaže?

Odnos med dvema posameznikoma se lahko začne zelo lepo, vključuje izražanje naklonjenosti, posvečanje pozornosti ter željo po čim pogostejšem druženju. Počasi pa se te stvari spremenijo in druga oseba začne zahtevati vedno več od prve, prek vseh meja zdravih odnosov. Tipična vedenja in dinamike, ki so značilna za osebe z nagnjenostjo k sklepanju soodvisnih odnosov, so sledeča:

• Previdnost okoli drugih in izogibanje temu, da bi rekli karkoli, kar bi lahko sprožilo konflikt;
• Potreba po tem, da pri drugem cel čas preverjamo, ali se strinja s tem, kar želimo narediti – tudi ko gre za najosnovnejše stvari, kot je npr. nakupovanje hrane ali pospravljanje prostora;
• Opravičevanje, ko je druga oseba slabe volje – tudi če mi nismo naredili nič, da bi to razpoloženje sprožili;
• Občutki empatije in pomilovanja do druge osebe, ko nas ona prizadane ali poškoduje, ne mi njo;
• Pogosto poskušanje reševanja ali spreminjanja oseb, ki imajo težave z odvisnostjo ali drugimi nefunkcionalnimi vedenji, tudi (ali še sploh) če nimamo nobenega znanja s tega področja;
• Pripravljenost, da na prošnjo drugega storimo karkoli, tudi če nam je ob tem zelo neprijetno;
• Občudovanje in ljubljenje drugega, čeprav ni nič naredil, da bi si zaslužil tak odnos;
• Močna potreba po tem, da nas imajo drugi radi, da lahko vzdržujemo dobro mnenje o sebi;
• Nezmožnost, da bi si vzeli čas zase in za svoje potrebe, saj ves prosti čas namenjamo drugim in njihovim potrebam;
• Občutek, kot da ne vemo več, kdo smo, in kaj si želimo zase, saj smo toliko sebe vložili v odnos.

Ta dinamika je zelo nezdrava, tako za tistega, ki v odnosu “daje”, pa tudi za tistega, ki “jemlje”. Dajalec se počuti tako odgovornega za drugo osebo, da mu je tudi ob spoznanju, da je odnos škodljiv, težko oditi, saj ima občutek, da druga oseba brez njega ne bo preživela. Po drugi strani se lahko tudi “jemalec” počuti ujet v situaciji. Čeprav “dajalce” tipično dojemamo kot večje žrtve v takšnem odnosu, so tudi oni lahko zelo ljubosumni in posesivni, drugi osebi pa lahko vsiljujejo različna vedenja in ideje “za njihovo dobro”. “Jemalec” lahko prepozna, da je v škodljivem odnosu, pa zaradi občutka, da brez pomoči drugega ne bo zmogel naprej, prav tako ostane.

 Soodvisni odnosi so škodljivi za vse vpletene.

Posledice in okrevanje

Posledice soodvisnosti se tako kot pri bolj “tipičnih oblikah” zasvojenosti izrazijo na vseh področjih človekovega delovanja. Poglablja se psihična nestabilnost ter načenja fizično zdravje. Pogost je nastop dodatne odvisnosti od substanc. Zaradi prezaposlenosti z določenim odnosom, se zanemarja vse, česar se je posameznik predhodno loteval. Manj socialnih stikov, nezmožnost opravljanja delovnih obveznosti in opuščanje skrbi zase napovedujejo močen upad vsestranske funkcionalnosti soodvisnega.

Spoznanje, da smo nagnjeni k oblikovanju soodvisnih odnosov, je pomembno, a ni dovolj. Pri drugih vrstah zasvojenosti, sploh s kemičnimi snovmi, je prvi ukrep zdravljenja vzpostavitev abstinence – popolna opustitev droge, s katero se omamljamo. Pri zasvojenosti z odnosi omenjeno ni možno, saj drogo predstavlja sam odnos, kateremu se ne moremo povsem izogniti. Naučiti se moramo postavljati v meje v odnosih, da se ne sprevržejo v soodvisnost. Pri tem nam je v veliko pomoč lahko podpora strokovnega delavca, kot je svetovalec ali terapevt, ki nam pomaga razviti bolj zdrave ideje o medosebnih odnosih in strategije, kako take odnose vzpostaviti.

Spremembe se začnejo s spoznanjem, da bi radi živeli drugače in da moramo za to nekaj v sebi spremeniti, strokovni delavci pa so tu za to, da nam na tej poti pomagajo.

Vsebinski del članka smo prevzeli iz starejšega osnutka (iz leta 2012) na naši spletni strani, v katerem viri niso bili navedeni.