Pripadnice_ki različnih manjšin se tako v Sloveniji kot tudi po svetu srečujejo z drugačnimi izkušnjami, izzivi in težavami v primerjavi z osebami, ki spadajo v večinsko populacijo. S tem je povezana tudi drugačna izkušnja duševnega zdravja na katero moramo biti psihologinje_i in druge_i strokovnjakinje_i pozorni ne le pri raziskovalnem delu, temveč tudi v kontekstu obravnave posameznic_kov. Ena od manjšin, pri kateri različne raziskave dosledno ugotavljajo večje težave, je skupnost LGBTQIA+[1]. Kljub temu da se večina članic_ov LGBTQIA+ skupnosti s svojimi težavami uspešno spoprijema in se razvije v psihološko prožne ter odporne posameznice_ke[2], je pomembno, da se zavedamo, kakšnim dejavnikom tveganja so izpostavljene_i ter na kakšen način jim lahko kot stroka pomagamo pri spoprijemanju z njimi. Število raziskav, ki se nanašajo na duševno zdravje LGBTQIA+ skupnosti, se je v zadnjih dveh desetletjih sicer pomembno povečalo, vendar pa so vanje v večini primerov še vedno vključene le določene podskupine, npr. geji in lezbijke, manj raziskav pa se ukvarja s težavami ostalih podskupin.[3]
Ta članek je namenjen predvsem pregledu najpogostejših težav, s katerimi se soočajo posamezne skupine znotraj LGBTQIA+ skupnosti ter osvetlitvi glavnih vzrokov in dejavnikov tveganja, ki do teh težav privedejo. Z njim želimo ozavestiti strokovno in ostalo zainteresirano javnost o potrebah LGBTQIA+ skupnosti in utemeljiti nujnost dodatnih virov psihološke pomoči in psihosocialne podpore, ki je ustrezno prilagojena LGBTQIA+ skupnosti in jo izvajajo ustrezno usposobljene_i strokovnjakinje_i.
DUŠEVNO ZDRAVJE LGBTQIA+ OSEB PO SVETU
Po podatkih raziskave organizacije Trevor Project je kar 39 % vprašanih mladih, pripadnic_kov LGBTQIA+ skupnosti, resno razmišljalo o samomoru, ta delež pa je v primeru transspolnih in nebinarnih oseb še višji (več kot 50 %).
Tudi v splošni populaciji duševne motnje nikakor niso redke. V ZDA naj bi po poročanju organizacije SAMHSA kar 20,6% odraslih prebivalcev živelo z eno od duševnih bolezni[4], podatki iz leta 2017 pa kažejo, da naj bi 4,5 % vseh odraslih izkusilo resnejšo duševno bolezen.[5] V LGBTQIA+ skupnosti so ti deleži še višji, sploh pri resnejši simptomatiki. Serija presejalnih testov, ki jih je izvedla organizacija Mental health America[6], je pokazala, da imajo geji, lezbijke, transspolne osebe in osebe, ki niso prepričane o svoji spolni identiteti in usmerjenosti, večje tveganje za razvoj anksioznosti, depresivnosti, bipolarne motnje, psihoze in posttravmatske stresne motnje, prav tako pa so izpostavljene večjemu tveganju za zlorabo alkohola in drugih psihoaktivnih snovi. Tudi podatki iz Združenega Kraljestva kažejo na pogostejšo uporabo alkohola, tobaka in ostalih psihoaktivnih substanc med geji, lezbijkami in biseksualnimi osebami.[7] Še eden od pomembnih problemov, s katerimi se soočajo pripadnice_ki LGBTQIA+ skupnosti je samomorilna ogroženost, saj naj bi po podatkih iz ZDA pri mladostnicah_kih, ki se identificirajo kot geji, lezbijke, biseksualne ali transspolne osebe, obstajalo več kot dvakrat večje tveganje za samomorilno vedenje[8]. Po podatkih raziskave organizacije Trevor Project[9] je kar 39 % vprašanih mladih, pripadnic_kov LGBTQIA+ skupnosti, resno razmišljalo o samomoru, ta delež pa je v primeru transspolnih in nebinarnih oseb še višji (več kot 50 %).
Tudi v doživljanju subjektivne sreče se člani_ce LGBTIQ+ skupnosti razlikujejo od splošne populacije; po podatkih iz ZDA člani_ce LGBTQIA+ skupnosti z dvakrat večjo verjetnostjo doživljajo dlje časa trajajoča občutja nesreče in obupa,[10] poleg tega pa naj bi se po podatkih še ene od ameriških raziskav[11] kar 60 % vprašanih mladostnic_kov, pripadnic_kov LGBTQIA+ skupnosti v obdobju zadnjega meseca (pred časom izvajanja raziskave) počutilo tako žalostno oz. obupano, da so prenehale_i opravljati aktivnosti, ki so jih prej veselile.
DUŠEVNO ZDRAVJE LGBTQIA+ OSEB V SLOVENIJI
Kar 32 % transspolnih oseb, vključenih v raziskavo, poroča, da nimajo nikogar, ki bi jih podpiral glede duševnega zdravja.
Podobno situacijo lahko kljub omejenim podatkom opazimo tudi v Sloveniji. Po podatkih NIJZ[12] približno četrtina vprašanih odraslih v splošni populaciji poroča o zelo pogostem doživljanju stresa ter težavah z obvladovanjem stresa. Slovenske_i mladostnice_ki so bili pred epidemijo COVID-19 sicer v splošnem duševno zdrave_i in zadovoljne_i s svojim življenjem, vendar se delež posameznic_kov, obravnavanih zaradi težav v duševnem zdravju, na različnih ravneh zdravstvene oskrbe povečuje (NIJZ, 2018).[13] Kljub temu da je raziskav o duševnem zdravju LGBTQIA+ populacije ter dejavnikih, ki nanj vplivajo, v slovenskem prostoru izjemno malo, so njihovi zaključki precej zaskrbljujoči. Raziskava zavoda TransAkcija[14], ki je vključevala vzorec 113 transspolnih oseb, je pokazala, da je kar 65 % udeleženk_cev izkusilo depresijo, 58 % tudi samomorilne misli. Podoben delež (53 %) se jih je soočalo tudi z anksioznostjo. Deleža sta visoka tudi v primeru samopoškodovalnega vedenja (43 %) in motenj hranjenja (26 %), nikakor pa ne smemo spregledati tudi dejstva, da je kar 26 % sodelujočih vsaj enkrat poskusilo storiti samomor. Pomembno je tudi dejstvo, da kar 32 % transspolnih oseb, vključenih v raziskavo, poroča, da nimajo nikogar, ki bi jih podpiral glede duševnega zdravja.
DEJAVNIKI TVEGANJA IN VZROKI ZA VISOKO POJAVNOST TEŽAV V DUŠEVNEM ZDRAVJU
Nesprejetost, stigmatizacija in izkušnje različnih oblik diskriminacije ter nasilja
Eden od glavnih vzrokov za tako razširjene težave v duševnem zdravju LGBTQIA+ skupnosti je zagotovo stigmatizacija in nesprejetost v družbi, s katero se člani_ce skupnosti srečujejo izjemno pogosto, tako po svetu kot tudi v Sloveniji. S tem se povezuje tudi koncept stresa manjšin, ki se ne nanaša le na LGBTQIA+ skupnost, temveč ga opazimo tudi pri različnih narodnih, etničnih in verskih manjšinah v različnih državah. Ta koncept višjo pojavnost težav v duševnem zdravju pri manjšinah razlaga kot posledico stresa, ki ga pripadnice_ki manjšin doživljajo zaradi okolja, ki je do njih lahko odkrito ali prikrito sovražno ali pa njihov obstoj preprosto spregleda.[15] Zaradi takšnega odziva okolja se pripadnice_ki manjšin počutijo nesprejete, zavrnjene, lahko tudi ogrožene, kar pa lahko vodi k težavam v duševnem zdravju.[16]
V Sloveniji doživljanje diskriminacije med LGBTQIA+ skupnostjo na žalost nikakor ni redkost, saj njene_i članice_i niso enakopravne_i niti z zakonskega vidika. Partnersko zvezo istospolni pari sicer lahko sklenejo, vendar v njenem sklopu nimajo pravice do posvojitve otroka ali postopka umetne oploditve.[17] Pripadnice_ki LGBTQIA+ skupnosti v Sloveniji pa poročajo tudi o drugih oblikah nesprejetosti. V raziskavi[18], ki je vključevala 751 oseb, starih med 16 in 30 let, pomembno število udeleženk_cev poroča o nesprejetosti njihove spolne usmerjenosti ali identitete v različnih kontekstih – 17 % jih poroča, da so s strani staršev popolnoma nesprejeti, enak delež se počuti nesprejete s strani učiteljic_ev v šoli. Ta delež se poviša na 23 % v kontekstu širše družine, kar 30 % udeleženk_cev pa poroča o popolni nesprejetosti med sosedi. Udeleženke_ci so se najpogosteje popolnoma nesprejete počutili v svojih verskih skupnostih (65%). Raziskava iz leta 2014[19], ki je vključevala vzorec 1145 gejev in lezbijk navaja, da je imelo 30 % udeležen_cev izkušnjo diskriminacije v času šolanja, v 17 % je bila ta izvedena s strani učiteljic_ev. Še pogostejše izkušnje diskriminacije oz. neustrezne obravnave doživljajo transspolne osebe. Kar 69 % od 65 udeleženk_cev raziskave o potrebah transspolnih oseb v Sloveniji[20] je poročalo, da je doživelo diskriminacijo ali doživelo negativne izkušnje zaradi svoje spolne identitete. Negativne izkušnje transspolne osebe doživljajo tudi v okviru različnih državnih ustanov, na katere se obračajo v postopkih tranzicije in pravne potrditve spola (če so v te postopke seveda vključene). Transspolne osebe poročajo o neinformiranosti zaposlenih v zdravstvu in javni upravi, nespoštljivi obravnavi ter tudi zastarelosti in neustreznosti postopkov.[21]
Stres in posledične težave v duševnem zdravju pa lahko izvirajo tudi iz različnih izkušenj nasilja, ki jih pripadnice_ki LGBTQIA+ skupnosti pogosto doživljajo. V eni od slovenskih raziskav[22] je kar 48,8 % vprašanih gejev in lezbijk poročalo, da je že doživelo izkušnjo nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti, od tega so najpogosteje doživljale_i različne oblike psihičnega nasilja kot je npr. žaljenje in posmehovanje. To nasilje se je najpogosteje dogajalo v javnih prostorih, izvajali pa so ga neznanci. V luči teh podatkov tako ni presenetljivo, da se članice_i LGBTQIA+ skupnosti v javnih prostorih (npr. na ulici, v trgovinah in barih) počutijo najmanj varne.[23] Avtorice_ji omenjenih raziskav opozarjajo tudi na pogosto normalizacijo blažjih oblik nasilja oz. dejanj mikroagresije do LGBTQIA+ skupnosti kot so npr. žaljivi zapisi in komentarji na družabnih omrežjih, proti LGBTQIA+ skupnosti usmerjeni grafiti in ostale posredne oblike sovražnega govora. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da večina žrtev nasilja ne prijavi iz različnih razlogov, kot so npr. strah pred tem, da jih ne bi jemali resno, da bi jim postopki povzročili še več stresa in slabe izkušnje s prijavami.[24]
Dejavniki tveganja v povezavi z epidemijo COVID-19
Zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo, so članice_i LGBTQIA+ skupnosti odrezane_i od socialnih interakcij in virov podpore.
Dodaten dejavnik tveganja za težave v duševnem zdravju članic_ov LGBTQIA+ skupnosti predstavlja tudi epidemija COVID-19. Po poročanju L. Dawson idr.[25] pripadnice_ki LGBTQIA+ skupnosti poročajo o več ekonomskih posledicah epidemije v primerjavi s splošno populacijo, prav tako pa so bolj zaskrbljene_i in obremenjene_i z duševnimi stiskami. Zaradi ukrepov, povezanih z epidemijo (npr. ustavitev javnega življenja, zaprtje izobraževalnih institucij, mladinskih centrov, gostinskih lokalov…), pa so članice_i LGBTQIA+ skupnosti odrezane_i od socialnih interakcij in virov podpore. Po podatkih iz ZDA[26] tovrstni ukrepi najbolj prizadenejo mlade, saj so se bili ti pogosto prisiljeni vrniti v družinska okolja, v katerih nimajo podpore oz. katera ne sprejemajo njihove spolne usmerjenosti in/ali identitete. Podobni ukrepi so v veljavi tudi v Sloveniji, na podlagi česar lahko sklepamo, da imajo podobne težave tudi člani_ce LGBTQIA+ skupnosti v Sloveniji. Po poročanju organizacije DIC Legebitra[27] člani_ce LGBTQIA+ skupnosti poročajo o težavah zaradi izgube možnosti umika v varne prostore oz. druženja s posameznicami_ki, ki jim predstavljajo vir podpore, o enakih oz. podobnih skrbeh pa poročajo tudi nekatere transspolne osebe, ki pa imajo zaradi epidemije COVID-19 še dodatno otežen dostop do zdravstvenih storitev, povezanih s procesom tranzicije. [28]
SKUPNOST LGBTQIA+ IN PSIHOLOŠKA PODPORA V SLOVENIJI
V Sloveniji ima LGBTQIA+ skupnost na voljo izjemno malo virov psihološke podpore, ki bi jo izvajale_i ustrezno usposobljene_i strokovnjakinje_i.
Na oddelku za psihologijo Univerze v Ljubljani je bila v preteklem letu izvedena kvalitativna raziskava o stališčih LGBTQIA+ skupnosti v Sloveniji do psihologije in psihologinj_ov[29], ki je razkrila nekaj zaskrbljujočih dejstev o izkušnjah članic_ov skupnosti s psihologi_njami. O negativnih izkušnjah so najpogosteje poročale osebe, ki so se s psihološko obravnavo srečale v procesu tranzicije oz. potrditve spola, kar se sklada z rezultati raziskave o vsakdanjem življenju transspolnih oseb v Sloveniji[30], v kateri je 31 % udeleženk_cev poročalo o počasni, neučinkoviti ali nespoštljivi obravnavi pri klinični_em psihologinji_u. Poleg navedenega so udeleženke_ci v kvalitativni raziskavi poročale_i tudi, da psihologi_nje prepogosto vse težave članic_ov LGBTQIA+ skupnosti pripišejo njihovi spolni usmerjenosti oz. identiteti ter zanemarjajo ostale pomembne dejavnike. Udeleženke_ci so izpostavile_i tudi, da so psihologi_nje pogosto premalo informirane_i ter imajo do LGBTQIA+ skupnosti še vedno določene predsodke.
V Sloveniji ima LGBTQIA+ skupnost na voljo izjemno malo virov psihološke podpore, ki bi jo izvajale_i ustrezno usposobljene_i strokovnjakinje_i. V okrviru organizacije DIC Legebitra članice_i LGBTQIA+ skupnosti lahko dostopajo do brezplačne psihološke pomoči, vendar je to glede na ranljivost skupnosti vsekakor premalo. Tudi v kontekstu izobraževanja LGBTQIA+ tematike niso dovolj zastopane, saj na fakulteti ta trenutek ni sistematičnega izobraževanja o LGBTQIA+ skupnosti in delu s člani_cami, primanjkuje pa tudi izobraževanj za strokovnjakinje_e, ki delo že opravljajo. Zaradi vseh opisanih dejstev želimo s projektom Mavrični kameleon vsaj do neke mere doprinesti k izobraževanju (bodočih) strokovnjakinj_ov na področju duševnega zdravja, izobraževanja ter socialnega varstva in ozaveščanju o nujnosti dodatnih virov pomoči za članice_e LGBTQIA+ skupnosti v Sloveniji.
VIRI:
[1] LGBTQIA+ slovarček najdete na https://legebitra.si/lgbtiq-slovar/.
[2] Mental Health America (2021). LGBTQ+ communities and mental health. Mhanational.org. https://www.mhanational.org/issues/lgbtq-communities-and-mental-health.
[3] Russell, S. T., and Fish, J. N. (2016). Mental health in lesbian, gay, bisexual, and transgender (LGBT) youth. Annual Review of Clinical Psychology, 12, 465-487.
[4] SAMHSA (2020). National survey on drug use and health. https://www.samhsa.gov/data/data-we-collect/nsduh-national-survey-drug-use-and-health.
[5] Bose, J., Hedden, S. L., Lipari, R. N., Park-Lee, E. (2018). Key substance use and mental health indicators in the United States: Results from the 2017 national survey on drug use and mental health. SAMHSA. https://www.samhsa.gov/data/report/2017-nsduh-annual-national-report.
[6] Reinert, M., Nguyen, T. in Daniello, S. (2019). LGBTQ+ mental health: insights from MHA screening. Mental Health America. https://www.mhanational.org/lgbtq-mental-health-insights-mha-screening.
[7] Hudson-Sharp, N. in Metcalf, H. (2016). Inequality among lesbian, gay bisexual and transgender groups in the UK: a review of evidence. National Institute of Economic and Social Research. https://www.niesr.ac.uk/publications/inequality-among-lesbian-gay-bisexual-and-transgender-groups-uk-review-evidence.
[8] CDC. (2011). Sexual Identity, Sex of Sexual Contacts, and Health-Risk Behaviors Among Students in Grades 9-12: Youth Risk Behavior Surveillance. U.S. Department of Health and Human Services.
[9] The Trevor project (2019). National survey on LGBTQ mental health. The Trevor Project. https://www.thetrevorproject.org/survey-2019/?section=Methodology.
[10] National alliance on mental illness (2021). LGBTQI. https://www.nami.org/Your-Journey/Identity-and-Cultural-Dimensions/LGBTQI.
[11] CDC. (2011). Sexual Identity, Sex of Sexual Contacts, and Health-Risk Behaviors Among Students in Grades 9-12: Youth Risk Behavior Surveillance. U.S. Department of Health and Human Services.
[12] Vinko, M., Kofol Bric, T., Korošec, A., Tomšič, S. in Vrdelja, M. (2016). Kako skrbimo za zdravje? NIJZ.
[13] Jeriček Klanšček, H., Roškar, S., Vinko, M., Konec Jurčič, N., Hočevar Grom, A., Bajt, M., Čuš, A., Furman, L., Zager Kocjan, G., Hafner, A., Medved. T., Bračič, M. F. in Poldrugovac, M. (2018). Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji. NIJZ.
[14] Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Zavod TransAkcija.
[15] Denato, M. P. (2012). The minority stress perspective. Psychology and AIDS Exchange Newsletter, 37, 12–15.
[16] Meyer, I. H. (2003). Prejudice, social stress, and mental health in lesbian, gay, and bisexual populations: conceptual issues and research evidence. Psychological Bulletin, 129(5), 674.
[17] Zakon o partnerski zvezi (2016). Uradni list Republike Slovenije, 33. https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2016-01-1426?sop=2016-01-1426.
[18] Perger, N., Muršec, S. in Štefanec, V. (2018). Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji ali »To, da imam svoje jebene pravice«. Društvo Parada ponosa.
[19] Kuhar, R. in Švab, A. (2014). Raziskava o pravni podinformiranosti LGBT skupnosti in vsakdanjem življenju gejev in lezbijk. DIC Legebitra.
[20] Transakcija (2015). Rezultati raziskave potreb transspolnih oseb v Sloveniji. TransAkcija. https://transakcija.si/2016/09/14/rezultati-raziskave-potreb-transspolnih-oseb-v-sloveniji/.
[21] Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Zavod TransAkcija
[22] Kuhar, R. in Švab, A. (2014). Raziskava o pravni podinformiranosti LGBT skupnosti in vsakdanjem življenju gejev in lezbijk. DIC Legebitra.
[23] Perger, N., Muršec, S. in Štefanec, V. (2018). Vsakdanje življenje mladih LGBTIQ+ oseb v Sloveniji ali »To, da imam svoje jebene pravice«. Društvo Parada ponosa.
[24] Kuhar, R. in Švab, A. (2014). Raziskava o pravni podinformiranosti LGBT skupnosti in vsakdanjem življenju gejev in lezbijk. DIC Legebitra.; Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Zavod TransAkcija.
[25] Dawson, L., Kirzinger, A. in Kates, J. (2021). The impact of the COVID-19 pandemic on LGBT people. Kaiser Family Foundation. https://www.kff.org/coronavirus-covid-19/poll-finding/the-impact-of-the-covid-19-pandemic-on-lgbt-people/.
[26] Green, A., Price-Feeney, M. in Dorison, S. (2020). Implications of COVID-19 for LGBTQ youth mental health and suicide prevention. Trevor Project. https://www.thetrevorproject.org/2020/04/03/implications-of-covid-19-for-lgbtq-youth-mental-health-and-suicide-prevention/.
[27] Na podlagi intervjuja, izvedenega v juniju 2020 z Matejo Vilfan, programsko koordinatorico na področju svetovanja in samopomoči pri organizaciji DIC Legebitra.
[28] Perger, N. (2021). Transspolne osebe v obdobju epidemije COVID-19: dostop do zdravstvenih storitev. DIC Legebitra.
[29] Mackova, K., Masarovičova, T., Mast, J., Poschenrieder, S., Škoda, K., Valuchova, A. in Zakelšek, M. (2020). »I would go for a cup of coffee with a psychologist, but I won’t go during the offical hours«: The perception of psychology and psychologists in Slovenian LGBTQ+ community – Qualitative study. Panika, 24. http://revijapanika.si/wp-content/uploads/2021/01/Skoda_Zakelsek_NoCopy.pdf.
[30] Koletnik, L. J. (2019). Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji. Zavod TransAkcija.
