Razvoj odvisnosti in zdravljenje

RAZVOJ ODVISNOSTI

Milivojević [5] govori o treh fazah razvoja odvisnosti. V prvi fazi človek nekaj časa jemlje drogo, a ni odvisen, v drugi postane odvisen in to zanika (ne prepozna odvisnosti) in v tretji mu je jasno, da je odvisen. V tretji fazi se spomni kontroliranega jemanja droge brez znakov odvisnosti v prvi fazi in to mu postane dokaz, da lahko obvladuje jemanje opiatov ali drugih drog. V takšni fantaziji kontinuirano jemlje drogo in verjame, da ne bo odvisen. Verjame v lastno zadostno moč, da se drogira z določeno drogo in med dvema odmerkoma naredi zadosten premor ter s tem prepreči odvisnost. Paradoks v tem je, da bi se tako lahko drogiral človek, ki mu droga ni pomembna (vprašanje je, zakaj bi jo sploh jemal). Kontrolirano kontinuirano jemanje opiatov ali drugih drog je možno le v teoriji, v praksi pride do njega statistično zanemarljivo redko.

Mit o kontroliranem jemanju drog je pomemben pri tistih, ki so začeli z drogiranjem. Verjamejo, da so močnejši od droge in ne bodo nikoli odvisni, v drugi fazi zanikajo svojo odvisnost in delujejo v iluziji samokontrole. Pomemben je še v fantazijah zelo odvisnih uporabnikov, ki se tega zavedajo, a verjamejo, da bodo nekega dne dovolj močni za premagovanje odvisnosti in bodo popravili, kar so delali narobe in se naprej drogirali na kontroliran način. Samoumevno jim je nadaljevati z drogiranjem in ne prenehati, le nadzorovanega jemanja drog se hočejo naučiti. Ta mit zadeva tiste, ki so se nehali drogirati in so že nekaj časa abstinenčni. Dejstvo, da so se sposobni vzdržati droge, vzamejo kot dokaz, da so močni, okrepljeni in imajo nadzor pri jemanju. Na podlagi tega se hitro odločijo za odmerek droge, da bi potrdili lastno moč nad drogo. Na žalost to hitro vodi v izgubo nadzora in nenadzorovano jemanje [5].

Samo eksperimentiranje z drogami še ni odvisnost. Kriteriji za odvisnost so:

  • pojav odtegnitvene krize, če ostane brez droge;
  • rast tolerance (za želeni učinek čedalje več droge);
  • okupiranost z drogo (zasvojeni porabi ogromno časa in energije, da si drogo priskrbi);
  • trajna želja, da bi prenehal z jemanjem droge (a ne uspe);
  • pomembno popuščanje v šolskih, družinskih, poklicnih ali socialnih dejavnostih;
  • nadaljevanje drogiranja kljub telesnim ali življenjskim težavam [1].

Po literaturi gre običajno za odvisnost, če so prisotni trije ali dva od teh kriterijev. Odvisnost je proces in se razvija ter poglablja. Več kriterijev kot je prisotnih, hujša je odvisnost. V začetku jemanja droge ugodni učinki še prevladujejo, ko zasvojeni čez čas za doseganje učinka potrebuje vedno več droge, se pojavijo prvi odtegnitveni simptomi, kjer se zasvojeni začne zavedati nevarnosti ter skuša omejiti rabo droge. Pojavi se občutek krivde, ki hitro vodi v povečanje in ne zmanjšanje uživanja droge (beži v omamo). Za obdobje polno razvite odvisnosti je značilna popolna okupiranost z drogo, povezana tudi z razpečevanjem, krajami, prostitucijo. Odvisnik droge ne jemlje več zaradi užitka, temveč da bi odgnal ali preprečil odtegnitveno krizo in iz istega razloga začne uživati še druge droge. Najbolj dosegljivi so predvsem zdravila in alkohol.  Obrambni mehanizmi so tisti, ki določajo posameznikovo vedenje in z njimi odvisnost zanika. Da ocenimo stopnjo odvisnosti, je potrebno upoštevati pogostost uživanja, vrsto, količino droge, način jemanja (kajenje, vbrizgavanje). Ločimo med bolj ali manj uničevalnim uživanjem (ali vzamejo vedno svežo iglo in pazijo na druge sterilne ukrepe ali ne, so zmerni pri odmerjanju) [1].

Prvi stik s psihoaktivno substanco je odločilnega pomena za to, ali bo človek drogo tudi v prihodnje jemal ali ne. Nekaterim doživetje droge in njen učinek ne pomenita ničesar ali imajo negativne občutke po zaužitju le-te, drugim je to nekaj novega in je vabljivo za njih tudi v prihodnje. Ta očaranost nad drogo (brez telesnih znamenj, brez večanja dnevnega odmerka) se imenuje psihična odvisnost. Pri nekaterih drogah je potrebno odmerek večati za doživetje zaželenega učinka. Posamezniku se toleranca veča, lahko tako visoko, da pride do doze, ki bi bila za nevajenega smrtna. Droga postaja organsko potrebna, pride do telesne odvisnosti. Najbolj očitno se kaže v odtegnitvenih znamenjih, če človek nima proste poti do droge. Zdravniki govorijo o odtegnitvenemu sindromu (splet duševnih in telesnih znamenj, ki se pojavijo, ko droga izginja iz organizma), uživalci temu pravijo kriza [4].

Nacionalni inštitut zlorab drog je poročal, da so ljudje začeli z drogo zaradi različnih razlogov: da bi se počutili dobro (občutki užitka), da bi se počutili boljše (blaženje stresa), da bi bili boljši (izboljšanje uspešnosti) ali zaradi radovednosti in pritiska vrstnikov [7].

ZDRAVLJENJE ODVISNOSTI

Učinkovito zdravljenje odvisnosti je na voljo in je možno.

Prvi korak je prepoznava težave. To lahko postane oteženo v primeru, če oseba zanika, da bi imela težavo in nima dovolj razumevanja same odvisnosti. Vključenost družine in prijateljev pogosto spodbudi zdravljenje. Zdravstveno osebje lahko izvaja uradno ocenjevanje simptomov z namenom videti, če obstaja motnja zlorabe substanc. Čeprav je morda videti, da so težave resne in težke, večina ljudi lahko veliko pridobi v samem zdravljenju. Hkrati veliko ljudi, ki bi potrebovalo pomoč, žal ne dobi ustrezne pomoči. Ker odvisnost vpliva na več vidikov življenja, so največkrat potrebni različni načini zdravljenja. Za večino je najbolj učinkovita kombinacija zdravil in individualne ali skupinske terapije. Zdravila pomagajo pri blaženju hudih simptomov odtegnitve. Terapija lahko pomaga pri razumevanju njihovih vedenj in motivacije, razvija višjo samozavest, pomaga pri spoprijemanju s stresom in naslovi druge težave v duševnem zdravju. Zdravljenje lahko vključuje hospitalizacijo, terapevtske skupnosti (visoko kontrolirana okolja brez drog) ali trezne hiše, programe za zunanje paciente [7]. Veliko ljudi se vključi v skupine za samopomoč, in sicer sami ali z družinskimi člani. V Sloveniji obstaja na spletni strani NIJZ Vodič po programih [2], kjer so navedene  različne možnosti pomoči, prav tako so društva in ustanove za pomoč pri zasvojenosti tudi na spletni strani Katedre za družinsko medicine Medicinske fakultete Ljubljana [3].

Pri reintegraciji nazaj v funkcionalno vsakdanje življenje ne gre le za jemanje ali vzdrževanje od drog, ampak bolj za doseganje koristi v širokem razponu življenjskih področij posameznika (vključno z njegovimi odnosi, okoljem, zdravjem, zaposlitvijo). Povrnitev je drugačna pri vsakem posamezniku, a vsakemu omogoči prizadevanja, da se počutijo del družbe in vodi do bolj izpolnjenega življenja [6].

 

Kam se lahko obrnete po pomoč  [2, 3]:

 

 

Viri

[1] Auer, V. (2001). Droge in odvisnost. Ormož: Samozaložba Ibidem.

[2] Božank, B., Kašnik Janet, M., Pogorevc, N., Lorber, J. (2010). Vodič po programih: Kam po pomoč in informacije v primeru težav z zasvojenostjo. Ravne: Tiskarna Forma film. Pridobljeno s https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/vodic_po_programih_-_kam_po_pomoc_v_primeru_tezav_z_zasvojenostjo.pdf 

[3] Katedra za družinsko medicino, Medicinska fakulteta Ljubljana. (2008). Društva in ustanove za pomoč pri zasvojenosti. Pridobljeno s https://www.nalijem.si/kam-po-pomoc/drustvo-za-zdravo-zivljenje-in-medsebojno-pomoc?fbclid=IwAR0S_7vgkNHfUbD3TV88bL_bhUTk_K5Vd98PTmYsa-s8mm6__utJv6no7BM

[4] Milčinski, L., Tomori, M., Hočevar, F. (1983). Droge v svetu in pri nas. Ljubljana: Delavska enotnost.

[5] Milivojević, Z. (2013). Igre, ki jih igrajo narkomani. Ljubljana: Modrijan.

[6] Neale, J., Nettleton, S., Pickering, L. (2012). The everyday lives of recovering heroin users. England: CPI Antony Rowe.

[7] Parekh, R. (2017). What is Addiction? Pridobljeno s https://www.psychiatry.org/patients-families/addiction/what-is-addiction