Nekatere psihoterapije prav temeljijo na sočutju, na tem, da je terapevtka do nas sočutna, in tako potem dobimo vzorec tiste ljubezni do sebe, ki nam pogosto manjka. Druge psihoterapije temeljijo bolj na razmišljanju in zavestnem usmerjanju miselnih procesov.
Ampak z vsemi terapevtkami se splete nekakšna vez in od večine je čutiti, da jim je mar. Tako na psihoterapiji ne dobimo le nekoga, ki nam prisluhne ali nas usmerja, pač pa zaveznika našemu uspehu, našemu napredku, naši sreči. Ne morem reči prijatelja, saj odnos ni popolnoma enakovreden, a gotovo pridobimo odnos s prijateljskimi lastnostmi.
S svojimi srčnimi vzpodbudami, nasveti in mislimi so mi tako vse moje terapevtke ostale v srcu in se pogosto spomnim njihovih besed. Velikokrat, ko jih najbolj potrebujem, da ostanem nad gladino.
