Antisocialna osebnostna motnja, psihopatija in sociopatija so skupaj pogosto poimenovane kot kriminalna osebnost. Pri opredeljevanju teh motenj sta prisotni velika zmeda in nejasnost, ki sta posledici prekrivanja diagnostičnih kriterijev [1], saj je za vse omenjene motnje značilno antisocialno vedenje posameznika, poleg tega pa so bile motnje v nekaterih preteklih izdajah Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM-V) skupaj pojmovane kot t. i. »kriminalna osebnost« [2]. Antisocialno osebnostno motnjo, psihopatijo in sociopatijo nekateri avtorji pojmujejo kot enake duševne motnje z različnimi imeni [3]. Drugi strokovnjaki pa med njimi razlikujejo in zagovarjajo, da sta psihopatija in sociopatija podkategoriji antisocialne osebnostne motnje [2], pri čemer ima psihopatija genetski vzrok, sociopatija pa okoljski vzrok. Lahko bi rekli, da je antisocialna osebnostna motnja nekje na sredini med psihopatijo in sociopatijo, ki sta termina za določanje izvora antisocialnega vedenja (genetska ali okoljska pogojenost).
“Kriminalne” osebnostne lastnosti
Osebnost lahko opredelimo kot nekaj, kar nas dela to, kar smo, in po čemer se razlikujemo od drugih. V povezavi s kriminalno osebnostjo se najpogosteje omenja lastnost brezčutnost, ki v največji meri pripomore k nasilju do drugih ljudi (npr. fizični napadi, poškodovanje, umor), medtem ko se s premoženjskimi zločini in zlorabo prepovedanih substanc najmočneje povezuje impulzivnost (t. j. nezmožnost inhibicije impulzov). Na področju osebnostnih lastnosti se kriminalna osebnost povezuje z vsemi lastnostmi t. i. »temne triade«, ki jo sestavljajo
- psihopatija (sebičnost, škodoželjnost, antisocialnost in impulzivnost)
- narcisizem (občutki ponosa, egoizma, grandioznosti in pomanjkanje empatije)
- in makiavelizem (manipulativnost, izkoriščanje drugih in primanjkljaj moralnosti).
Posamezniki, ki so označeni kot kriminalne osebnosti, so običajno označeni kot hladne, dominantne in neodgovorne osebe [4], ki izražajo visoko željo po spremembah, novostih in tveganju [5, 6, 7]. Lastnosti kriminalne osebnosti pa moramo vedno presojati glede na kontekst, kjer se pojavljajo.
Kaj sestavlja kriminalno osebnost?
Kriminalno osebnost naj bi sestavljale antisocialna osebnostna motnja, psihopatija in sociopatija.
Antisocialna osebnostna motnja je v DSM-V opredeljena kot trajen vzorec neupoštevanja in kršenja pravic ljudi, norm ali temeljnih pravil v družbi. Po Mednarodni klasifikaciji mentalnih in vedenjskih motenj (MKB-10) [8] je opredeljena kot izrazito neskladje posameznikovega vedenja z veljavnimi socialnimi normami, v sklopu katerega posameznik izraža brezbrižnost za čustva drugih (pomanjkanje empatije in vesti), nagnjenost k upravičevanju svojih dejanj in graji drugih, poleg tega je nezmožen vzdrževati trajne medosebne odnose, ima nizko frustracijsko toleranco, se hitro razburi, ne doživlja občutkov krivde in ne zmore spreminjati svojega vedenja na podlagi osebnih izkušenj ali kaznovanja. Na vedenjski ravni se motnja kaže kot agresivnost do ljudi ali živali, uničevanje premoženja, goljufanje, kraja in kršenje zakonov.
Psihopatija označuje genetsko pogojeno osebnostno motenost, ki vključuje lastnosti, kot so pomanjkanje čustvene komponente doživljanja, šarm, egoizem, manipulativnost in neodgovornost [9]. Sociopatija pa sicer ni diagnostična kategorija, vendar se termin uporablja za označevanje antisocialnega vedenja ter lastnosti, kot so manipulativnost, zavajanje, pomanjkanje empatije.
Tudi nevropsihološke raziskave kažejo, da sta antisocialna osebnostna motnja in psihopatija dve različni motnji, saj kažeta drugačen vzorec možganske aktivnosti [2]. Posamezniki z diagnosticirano psihopatijo imajo tudi zmanjšan volumen možganske skorje na območju prefrontalnega režnja [10, 11] in limbičnega sistema [12] ter nesimetrično oblikovan hipokampus [10, 13], kar kaže na genetski vzrok motnje.
Veliko raziskav s področja osebnostnih motenj navaja, da ja diagnosticiranje antisocialne osebnostne motnje nekoliko manj veljavno, saj se osredotoča na antisocialna vedenja namesto na osebnostne lastnosti [14]. Posledično bi po tej klasifikaciji težko našli zapornike, ki zaradi svojih antisocialnih vedenj (npr. kršenje zakonov) niso diagnosticirani z antisocialno osebnostno motnjo.
Nekateri raziskovalci [15] so odkrili, da ima kar 50–80 % vseh prestopnikov v ZDA diagnosticirano antisocialno osebnostno motnjo.
Značilnosti kriminalne osebnosti
V splošnem se antisocialna osebnostna motnja povezuje z [16, 17]:
- antisocialnim vedenjem staršev
- impulzivnostjo
- moškim spolom
- nizkim socio-ekonomskim statusom
- nepodpornimi starševskimi odnosi
- antisocialnimi vrstniki
- nadpovprečno splošno inteligentnostjo
- nizko čustveno inteligentnostjo
- nizkim akademskim dosežkom
Večina posameznikov z antisocialno osebnostno motnjo prihaja iz družin z nizkim socio-ekonomskim statusom, zaradi česar bi morali po mnenju nekaterih avtorjev [18] te posameznike imenovati sociopati in ne psihopati. Kot že omenjeno, sociopatija sicer ni diagnostična kategorija, temveč le termin, ki poudarja okoljski izvor antisocialnega vedenja (npr. neustrezna vzgoja in socializacija, zanemarjanje in zlorabljanje s strani staršev, revščina), za razliko od psihopatije, ki ima genetski izvor (npr. spremenjeno delovanje možganov). Pri razlikovanju med antisocialno osebnostno motnjo in psihopatijo pa gre za razliko v drznosti, ki je značilna za psihopate, ne pa tudi za posameznika z antisocialno osebnostno motnjo.
Povabilo na dogodek Človek – uganka
Vabljeni k branju drugih prispevkov o tabu temah skozi oči psihologije v sklopu projekta ČLOVEK – UGANKA, ki kmalu prihajajo na našo spletno stran.
Viri in literatura
[1] American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5. izdaja).
[2] Gurley, J. R. (2009). A history of changes to the criminal personality in the DSM. History of Psychology, 12(4), 285–304.
[3] Blackburn, R. (1988). On moral judgments and personality disorders: The myth of psychopathic personality revisited. British Journal of psychiatry, 153, 505–512.
[4] Clark, J., Boccaccini, M. T., Caillouet, B. in Chaplin, W. F. (2007). Five factor model personality traits, jury selection, and case outcomes in criminal and civil cases. Criminal Justice and Behavior, 34(5), 641–660.
[5] Edwards, B. G., Albertson, E. in Verona, E. (2017). Dark and vulnerable personality trait correlates of dimensions of criminal behavior among adult offenders. Journal of Abnormal Psychology, 126(7), 921.
[6] Reid, J. A. (2011). Crime and personality: Personality theory and criminality examined. Inquiries Journal, 3(1).
[7] Edens, J. F. (2009). Interpersonal characteristics of male criminal offenders: Personality, psychopathological, and behavioral correlates. Psychological Assessment, 21(1), 89.
[8] International Statistical Classification of Diseases and Related Health Problems 10th Revision (ICD-10) (2019). World Health Organisation.
[9] Cleckley, H. M. (1964). The mask of sanity: An attempt to clarify some issues about the so-called psychopathic personality. Ravenio Books.
[10] Raine, A., Lenez, T., Bibrle, S., LaCasse, L. in Colletti, P. (2000). Reduced prefrontal gray matter volume and reduced autonomic activity in antisocial personality disorder. Archives of General Psychiatry, 57, 119–127.
[11] Yang, Y., Raine, A., Lencz, T., Bibrle, S., LaCasse, L. in Colletti, P. (2005). Volume reduction in prefrontal gray matter in unsuccessful criminal psychopaths. Biological Psychiatry, 57, 1103–1108.
[12] De Oliveira-Souza, R., Hare, R. D., Bramati, I. E., Garrido, G. J., Igna´cio, F. A., Tovar-Moll, F., in Moll, J. (2008). Psychopathy as a disorder of the moral brain: Fronto-temporo-limic grey matter reductions demonstrated by voxel-based morphometry. NeuroImage, 40(3), 1202–1213.
[13] Laasko, M., Vaurio, O., Koivisto, E., Savolainen, L., Eronen, M., Atonen, H. J., Tiihonen, J. (2001). Psychopathy and the posterior hippocampus. Behavioral Brain Research, 118, 187–193.
[14] Hare, R. D., Hart, S. D. in Harpur, T. J. (1991). Psychopathy and the DSM-IV criteria for antisocial personality disorder. Journal of Abnormal Psychology, 100(3), 391.
[15] Shipley, S. in Arrigo, B. (2001). The confusion over psychopathy (II): Implications for forensic (correctional) practice. International Journal of Offender Therapy and Comparative Criminology, 45, 407–420.
[16] Sinha, S. (2016). Personality correlates of criminals: A comparative study between normal controls and criminals. Industrial Psychiatry Journal, 25(1), 41.
[17] Wall, T. D., Wygant, D. B. in Sellbom, M. (2015). Psychiatry, Psychology and Law, 22(1), 94–105.
[18] Pitchford, I. (2001). The origins of violence: Is psychopathy an adaptation? Human Nature Review, 1, 28–38.
