V zadnjih 6 letih sem redno obiskovala 3 svetovalke in enega svetovalca, 1 coachinjo, 6 psihoterapevtk.
Redno pomeni, da sem šla na vsak dogovorjeni sestanek, večinoma 1x tedensko, k nekaterim pa 1x mesečno.
V teoriji je med svetovanjem, coachingom in psihoterapijo razlika, a v praksi nisem izkusila te razlike. Rekla bi, da je bolj razlika med samimi izvajalci, njihovimi posebnostmi pri delu, bolj na nivoju njihovega posebnega načina dela, tistega, kar jih razlikuje od vseh ostalih, kot pa razlika zaradi naziva ali izobrazbe.
Zastavljanje cilja, ki naj bi se ga zasledovalo, naj bi bila tipična lastnost coachinga, a so tehniko uporabile tudi nekatere psihoterapevtke in svetovalke. Ob tem sem se počutila bolj varno, vedela sem, kam gremo, saj se vsega tako ali tako ne da rešiti. S tistimi, s katerimi nismo določili cilja že na začetku, sem se počutila bolj izgubljeno in pogosto nisem vedela, ali skozi srečanja sploh napredujem.
Pomislila bi tudi, da je svetovanje manjvredno od psihoterapije, saj je za psihoterapijo potrebno več znanja in izobrazbe, a iz izkušenj si ne bi upala trditi, da je temu tako. Rekla bi, da je bolj odvisno od tega, kako me je svetovalka ali psihoterapevtka začutila, se uspela povezati z menoj in mi v tistem trenutku dala točno to, kar sem potrebovala za naslednji korak naprej.
Učinkovitost sodelovanja je bila odvisna tudi od dolžine sodelovanja. Seveda sem bolj napredovala s tistimi, s katerimi sem sodelovala celo leto, kot pa s tistimi, s katerimi sem obdelala klasičnih 12 terapij v terapevtskem ciklusu. Vsak pa je prispeval delček v mozaiku, saj vsak trud šteje in tudi večino stvari rabimo slišati večkrat, preden se nam zares zasidrajo.
Torej, če bi vam lahko svetovala, kam se obrniti, bi rekla, da ni pomembno, ali je to svetovanje, coaching ali psihoterapija, ampak to, da daste v prvi vrsti osebi, ki naj bi vam pomagala, priložnost. Potem pa ste iskreni sami s seboj, kako se počutite ob tej osebi, ali vas navdušuje za napredek, ali se po srečanju počutite bolje kot pred srečanjem, ali se počutite vsaj za odtenek bolj zadovoljni sami s seboj.
Osebe, ki iščemo tovrstno pomoč, imamo pogosto slabo mnenje o sebi. Lahko se zgodi, da srečanje zapustimo potrti, nezadovoljni, obupani in potem za to krivimo same sebe, češ da nismo dovolj dobri. A to je lahko znak, da nam ta oseba ne pomaga na način, ki je za nas najboljši.
Ne pravim, da bi nas ta oseba morala samo hvaliti, da bi se potem počutili dobro, ne gre za to. Po srečanju se počutimo dobro, če je usklajeno s tem, kar potrebujemo, in slabo, če ni. Prosim, zaupajte sebi, svojim občutkom, nazivi pa niso tako pomembni.