Brez dvoma sem vredna spoštovanja. Vsi smo ga.
Ali delam stvari, zaradi katerih me je težko spoštovati? Seveda, nihče ni popoln.
Pridobiti spoštovanje drugih ni tisto, za čemer naj se pehamo, če nam je spoštovanje vrednota. Vrlina, ki dela človeka dostojanstvenega, je sposobnost spoštovanja.
Do te modrosti sem prišla z uvidom v svoj občutek nemoči, ko se je partner odločil, da bo izražal svoje nezadovoljstvo z žaljivkami. “Kako zelo nespoštljivo!” sem si mislila.
Rekel je, da bi bil bolj prijazen do mene, če bi ga bolj spoštovala, da je bil tak do mene, ker sem nespoštljiva. “Ampak jaz sem taka, ker je on nespoštljiv!” sem nadaljevala.
Ojoj. Krog nespoštovanja je sklenjen. Kako bomo zdaj to rešili? Kako bomo presegli krog nespoštovanja in vstopili v območje spoštljivosti?
“Kaj? Da bi jaz spoštovala nekoga, ki je do mene nespoštljiv?” se upira glas v meni, ki se je navajen vrteti v krogu nespoštovanja.
Spoštovanje mi veliko pomeni, zato moram biti v prvi vrsti spoštljiva sama.
Spoštovati moram predvsem in najprej sebe. Če sebe ne spoštujem, potem nekako izgubim stik s tisto osnovo, iz katere lahko spoštujem kogarkoli drugega.
V SSKJ piše, da je spoštovanje zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti.
Če torej želim biti spoštljiva na splošno, do vseh ljudi s sabo vred, potrebujem neko prepričanje, ki potrjuje, da imamo vsi neko notranjo vrednost, že samo zato, ker obstajamo. Na tej osnovi lahko spoštujem.
Spoštljivost je torej notranja naravnanost, odnos do notranje vrednosti tistih, ki jih spoštujemo. Notranja vrednost zato, ker so zunanje okoliščine preveč spremenljive, da bi v nas lahko ohranjale spoštljivo naravnanost. Spoštljivost se mora naslanjati na nekaj bolj stalnega, bolj nespremenljivega, bolj bistvenega.
Pogosto svoje nespoštljivo vedenje opravičujemo s tem, da drugi niso vredni spoštovanja. Glede na definicijo iz SSKJ bi rekla, da v tistem drugem dejansko nismo našli nekakšne veljave ali vrednosti. To ne pomeni, da je nima, le da je mi nismo uspeli odkriti.
Ali me partner spoštuje ali ne, ne pove ničesar o meni, pač pa o njegovi lastni samopodobi, o njegovem občutku lastne notranje vrednosti.
Vrlina spoštovanja je torej vrlina iskanja vrednosti v sebi in v drugih.
Vsi delamo napake, a verjamem, da smo vsi usmerjeni k napredku. Če predpostavim, da sem vredna boljšega življenja, si ga bom lažje ustvarila. Samospoštovanje se kaže v tem, kako napredujemo v življenju.
Spoštljivi ljudje so ljudje z dobro samopodobo, tisti, ki se zavedajo svojih šibkih točk in delajo na tem, da postajajo vedno bolj podobni najboljši različici sebe. V njihovem življenju lahko opazujemo napredek, medtem ko morajo “nespoštljivi” ljudje napredovati šele do prve točke, kjer odkrijejo svojo notranjo vrednost, prebudijo samospoštovanje in se nato razcvetijo v svet.
