Sorojenci v otroštvu in mladostništvu

Čustvena vez s figurami navezanosti se začne razvijati pri 6. mesecih, svoj vrh pa doseže okoli 1. leta otrokove starosti. Primarni objekti navezanosti so običajno starši, s katerimi malčki in otroci oblikujejo odnos, ki služi kot temelj za spletanje novih poznanstev in prijateljstev med otrokom in drugimi osebami, ki jih spozna tekom odraščanja v različnih okoljih (npr. prijatelji, sodelavci, partnerji…) [1]. Vzorci navezanosti (bodisi varni ali ne-varni) se tako z odnosa s starši prenesejo tudi na odnose z drugimi osebami. Varni vzorci navezanosti se lahko razvijejo zgolj v primerih, ko se objekt navezanosti odziva na otrokove potrebe in zahteve, z njim komunicira in zagotavlja nego in oskrbo, ki sta stabilni skozi čas. Tako osebo otrok spozna za zaupanja vredno in verjame, da se nanjo ali nanj lahko zanese in opre, ko je v nevarnosti ali se sooča s stisko. V primeru, da so starši neodzivni ali odsotni, lahko primarna figura navezanosti postane sorojenec, ki je bolj skrben in zanesljiv.

OBDOBJE OTROŠTVA

Sočasno z navezanostjo na starše se že zgodaj v otroštvu začne oblikovati tudi čustvena vez z brati in sestrami. V odnosu s sorojenci otroci in mladostniki ne pridobivajo zgolj socialnih spretnosti, temveč se hkrati tudi kognitivno razvijajo, saj pridobivajo nova znanja in se učijo reševati probleme [2].

Med sorojenci se učenje drug od drugega pojavi spontano ob vsakdanjih aktivnostih, v zgodnjem otroštvu pa je zlasti pogosto učenje med igro. Učenje je največkrat recipročno, kar pomeni, da vloge učitelja ne prevzamejo zgolj starejši bratje ali sestre, temveč tudi mlajši sorojenci učijo starejše. V procesu poučevanja spontano uporabljajo veliko različnih tehnik, učijo pa se tako preprostih opravil kot so npr. risanje s kredo, imenovanje rastlin in štetje predmetov [3] kot tudi kompleksnejših vsebin. Zanimivo je, da s tem ne pridobivajo samo deklarativnega oziroma vsebinskega znanja, temveč so zlasti mlajši sorojenci tisti, ki jih običajno zanima tudi, kako nekaj storiti, torej preko interakcij s sorojenci pridobivajo tudi proceduralno znanje, tj. znanje o postopkih (npr. kako razlikuješ kvadrat in pravokotnik ali kako veš, koliko je ura). Da bi svojega sorojenca uspešno naučili nečesa, uporabljajo precej kompleksne strategije (npr. ponazoritev, besedna razlaga, dajanje navodil, popravljanje napak). Strategije se razlikujejo glede na starostno razliko sorojencev. Če je starostna razlika velika, se mlajši sorojenci učijo predvsem preko posnemanja, saj starejši brat ali sestra služi kot njihov model in vzornik [4]. V primerih, ko je starostna razlika manjša (npr. do treh let), pa je odnos bolj enakopraven, bolj intimen, hkrati pa med njimi pogosteje vzniknejo konflikti, kjer s časoma pridobivajo pogajalske spretnosti. Med sorojenci se učenje stalno giba v območju bližnjega razvoja, kar pomeni, da vedno delujejo na meji svojih kognitivnih zmožnosti, brat ali sestra, ki pa je na določenem področju bolj uspešen in kompetenten, sorojencu približa znanje, na način, ki ga ta lahko razume in usvoji ter s tem preide na višjo raven spoznavnega razvoja [5].

Poleg kognitivnega razvoja so raziskave odkrile tudi pozitivne učinke interakcij s sorojenci na čustveno-socialni razvoj v obdobju otroštva. Redne in kvalitetne interakcije s sorojenci se povezujejo z boljšimi spretnostmi reševanja konfliktov in ustreznejšim prepoznavanjem in razumevanjem čustev drugih [6]. Topli in pozitivni odnosi s sorojenci v zgodnjem otroštvu so povezani z višjo ravnjo sodelovalnosti in prosocialnega vedenja v kasnejših razvojnih obdobjih. Sodobne raziskave [7] so pokazale, da tako mlajši kot starejši sorojenci pomembno prispevajo k razvoju empatične skrbi, doprinos interakcij med sorojenci pa je ostal pomemben pri razvoju empatije tudi ob upoštevanju otrokove predhodne (izhodiščne) ravni empatije in mer okolja, ki si ga sorojenci delijo (npr. socialnoekonomski status družine in vzgojne prakse).

OBDOBJE MLADOSTNIŠTVA

Raziskave kažejo, da je odnos mladostnika s sorojencem povezan tudi s samopodobo, ki se razvija preko interakcije in informacij o nas samih, ki jih prejmemo od pomembnih drugih. Več kot je v odnosu med sorojenci topline, višja je splošna samopodoba posameznika [2][8].

Samopodoba se kaže na več področjih, zato poznamo tudi akademsko in socialno samopodobo. Prva vključuje predstave o tem, kako uspešni smo lahko na šolskem ali študijskem področju, koliko znamo in česa se lahko naučimo, medtem ko se socialna samopodoba navezuje predvsem na prepričanja o tem, koliko je vsak posameznik spreten v medsebojnih odnosih, kako priljubljen je v družbi, koliko prijateljev ima ipd. Nekateri raziskovalci so mnenja, da sta odnos med sorojenci in samopodoba nepovezana pojava [9][10], druge raziskave pa so ugotovile pozitivno povezanost med posameznikovim odnosom s sorojenci in obema vrstama samopodobe [2][11][12], hkrati pa se je bolj intimen, povezan, iskren in topel odnos s sorojenci pozitivno povezoval tudi s kvalitetnimi vrstniškimi odnosi, pozitivnimi odnosi s starši [13][14], višjimi učnimi dosežki [10] ter redkejšimi simptomi depresije in nižjo stopnjo prestopniškega vedenja [2][15]. Prav tako so se dobri odnosi s sorojenci v obdobju mladostništva izkazali kot pomemben zaščitni dejavnik pred psihološkimi stiskami in drugimi duševnimi težavami, ki se lahko pojavijo pri mladostnikih, ki so pogosto izpostavljeni prepirom med staršema [16]. Pokazalo se je, da se v primerjavi z edinci otroci s sorojenci, bolje spoprijemajo z emocionalnimi obremenitvami, ki jih prinese napeto družinsko življenje. Če mladostnika med sabo gojita odkrit odnos, v katerem se oba dobro počutita, razvijata strategije reševanja problemov in si vzajemno zaupata, lahko drug drugemu služita kot zaveznika, kar jima omogoča, da najdeta oporo in laže prebrodita čustvene stiske.

DINAMIKA ODNOSA MED SOROJENCI

Dinamiko odnosa med sorojenci v veliki meri določajo njihove osebnostne poteze oziroma ujemanje med osebnostnimi potezami enega sorojenca z osebnostnimi potezami drugega. Čeprav so si sorojenci v mnogih značilnostih lahko podobni, na oblikovanje njihove osebnosti zlasti vpliva okolje, ki si ga posamezniki ne delijo (npr. različne vrstniške skupine, različne prostočasne dejavnosti, različni učitelji…), kar pripomore k medosebnim razlikam v osebnosti in temperamentu [17]. K večji konfliktnosti v odnosu med sorojenci prispeva zlasti ujemanje sorojencev v visoki izraženosti osebnostne dimenzije nesprejemljivosti, ki označuje nagnjenje h kršenju pravil, odsotnosti težnje po ugajanju drugim in nesodelovalnost. Prav tako konfliktnost v odnosu med sorojenci povečuje ujemanje v visoki izraženosti osebnostne poteze nevroticizma, ki označuje nagnjenje k stalnim skrbem, tesnobi in čustvenim nihanjem. Za izražanje naklonjenosti v odnosu je pomembno, da se sorojenci ujemajo v visoko izraženi ekstravertnosti (družabnost, zgovornost, energičnost) in visoki vestnosti, ki označuje nagnjenost k vlaganju truda, vztrajanju, organiziranosti in odgovornosti [18].

RAZLIKOVALNO ODZIVANJE STARŠEV

Ne glede na to, da sorojenci izhajajo iz iste družine, se starši kljub prizadevanju, da bi se do vseh obnašali enako, pogosto vedejo razlikovalno. Odzivanje staršev na otroke je pogojeno tako z osebnostnimi značilnostmi otrok kot z značilnostmi staršev

Rezultati slovenske raziskave [19] so pokazali, da je večina staršev v odnosu do starejšega otroka izražala več naklonjenosti kot nadzora. Avtorici sta ugotovitve pojasnili z višjimi pričakovanji staršev do starejšega otroka v primerjavi z njegovim mlajšim sorojencem. Od starejšega otroka se običajno pričakuje, da bo bolj spreten pri uravnavanju čustev, nadzoru vedenja in socialno prilagojenih vzorcih obnašanja. Ker starejši otroci vseh pričakovanj ne izpolnijo, so tudi pogosteje kaznovani kot njihovi mlajši brati in sestre ali pa so starši do njih bolj strogi.

 

Vsak otrok ima svoje posebnosti, zato je nemogoče, hkrati pa tudi nepravično, da bi jih starši obravnavali enako. Pomembno je, da otroci in mladostniki vedo in razumejo, zakaj je bil sorojenec deležen drugačnega odziva s strani staršev, kot so ga prejeli sami [20]. Če otroci in mladostniki razumejo, zakaj se starši do njega včasih vedejo drugače kot do bratov ali sester in se jim zdi to razlikovanje tudi utemeljeno, ustrezno in pravično glede na značilnosti sorojenca ali glede na situacijo, se zmanjšajo tudi občutki favoriziranja sorojencev s strani staršev, kar pozitivno vpliva tako na odnose med sorojenci kot tudi na odnose s starši.

[1] Bowlby, R. (2008). Attachment, what it is, why it is important and what we can do about it to help young children acquire a secure attachment. V: C. Clouder, B. Heys in M. Matthes (ur.), Improving the quality of childhood in the European Union – current perspectives (str. 117–126). East Sussex, UK: European Council for Steiner Waldorf Education and the Alliance for Childhood European Network Group.

[2] Kobal Grum, D. in Brkić, S. (2017). Odnos s sorojencem, samopodoba in depresivnost. Anthropos, 49(1–2), 29–45.

[3] Howe, N., Della Porta, S., Recchia, H., Funamoto, A. in Ross, H. (2015). “This bird can’t do it ‘cause this bird doesn’t swim in water”: Sibling teaching during naturalistic home observations in early childhood. Journal of Cognition and Development, 16(2), 314-332.

[4] Howe, N. in Recchia, H. (2005). Playmates and teachers: reciprocal and complementary interactions between siblings. Journal of Family Psychology, 19(4), 497-502.

[5] Strauss, S. in Ziv, M. (2012). Teaching is a natural cognitive ability for humans. Mind, Brain and Education, 6(4), 186-196.

[6] Campione-Barr, N. in Killoren, S. (2015). Sibling Relationships and Development. Emerging Trends in the Social and Behavioral Sciences, 1–15.

[7] Jambon, M., Madigan, S., Plamondon, A., Daniel, E. in Jenkins, J. M. (2019). The development of empathic concern in siblings: A reciprocal influence model. Child development, 90(5), 1598-1613.

[8] Milevsky, A. in Levitt, M. J. (2005). Sibling support in early adolescence: Buffering and compensation across relationships. European Journal of Developmental Psychology, 2(3), 299-320.

[9] Soli, A. R., McHale, S. M. in Feinberg, M. E. (2009). Risk and protective effects of sibling relationships among African American adolescents. Family relations, 58(5), 578-592.

[10] Yeh, H. C. in Lempers, J. D. (2004). Perceived sibling relationships and adolescent development. Journal of Youth and Adolescence, 33(2), 133-147.

[11] Dawson, A. in Pike, A. (2010): Sibling influences on children’s academic ability self-conceptions. Pridobljeno s: http://www.sussex.ac.uk

[12] Gamble, W. C., Card, N. A. in Yu, J. J. (2010). Self‐representations in Early Adolescence: Variations in Sibling Similarity by Sex Composition and Sibling Relationship Qualities. Social Development, 19(1), 148-169.

[13] Kim, J. Y., McHale, S. M., Crouter, A. C. in Osgood, D. W. (2007). Longitudinal linkages between sibling relationships and adjustment from middle childhood through adolescence. Developmental psychology, 43(4), 960-973.

[14] Milevsky, A., Schlechter, M. J. in Machlev, M. (2011): Effects of parenting style and involvement in sibling conflict on adolescent sibling relationships. Journal of Social and Personal Relationships, 28(1), 11—30.

[15] Gamble, W. C., Jin Yu, J. in Kuehn, E. D. (2011): Adolescent sibling relationship quality and adjustment: Sibling trustworthiness and modeling, as factors directly and indirectly influencing these associations. Social Developmnet, 20(3), 605—623.

[16] Davies, P. T., Parry, L. Q., Bascoe, S. M., Martin, M. J. in Cummings, E. M. (2019). Children’s vulnerability to interparental conflict: The protective role of sibling relationship quality. Child development, 90(6), 2118-2134.

[17] Zupančič, M. (2009). Razvoj čustev in temperament ter osebnost v obdobjih dojenčka in malčka. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (str. 232- 255). Ljubljana: Filozofska fakulteta

[18] Kavčič, T. in Zupančič, M. (2011). Sibling relationship and personality in early/middle childhood from parent’s perception. Suvremena psihologija, 14(2), 119-132.

[19] Kavčič, T. in Zupančič, M. (2006). Razlikovalno odzivanje staršev na sorojence v otroštvu. Psihološka obzorja, 15(4), 5-24.

[20] University of Illinois at Urbana-Champaign. (2007). Family Favorite? Parents And Siblings See Imbalances In Parents’ Attention Differently. ScienceDaily. Pridobljeno s: www.sciencedaily.com/releases/2007/05/070521140859.htm