Naslednji konec vikenda sem imela vikend izhod domov. Me je pa presenetil klic ob 21h, kje sem. Klicala me je medicinska sestra iz bolnice, naj se vrnem po tablete in grem spat. Slišati je bila zaskrbljena zame, zakaj se zvečer potikam naokoli. Komaj sem ji uspela dopovedati, da sem na odobrenem izhodu pri starših doma. Po glasu se je slišalo, da se je pomirila, in mi zaželela lep vikend. Tej medicinski sestri se je res od daleč videlo, da jo pristno skrbi za pacienta in da ne opravlja službe samo zaradi denarja, marveč dela s srcem in dušo. Edino ta medicinska sestra nam je poleg rednih tablet zvečer dajala še tableto za lažji želodec. Da bi se s tem boljše počutili in imeli boljšo prebavo.
Minilo je še nekaj skupinskih vizit, pogovorov s psihologom in napočil je dan, ko so me po dvomesečnem zdravljenju v Polju premestili v Center mentalnega zdravja. Bilo se je zelo težko posloviti od sopacientov, ki so mi lepšali dneve v bolnici.
Zbudili so me že nekaj pred sedmo uro zjutraj, pojedla sem zajtrk, nato pa me je medicinski kombi s prtljago odpeljal v CMZ. Voznik kombija me je pospremil do sprejemne pisarne, tam pa me je sprejela medicinska sestra. Bila je zelo suhcena in bleda, ženska okoli petdesetih let. Stehtala me je, mi vzela kri in mi rekla, da imam veliko kilogramov. Ob tem sem se samo nasmejala, saj sem še kar jemala po enajst tablet na dan, med njimi tri, ki so vplivale na težo. Namestili so me v sobo še z drugima dvema puncama, nato pa smo morali že oditi na skupinsko psihoterapijo, saj sem bila na oddelku psihoterapije psihoz. V sobi, kjer smo imeli psihoterapijo, so bili v krogu razporejeni stoli, nas pa je bilo nekaj čez deset. Psihoterapevt je načel določeno temo, potem je stekel pogovor. Bila sem bolj tiha, saj sem se morala še navaditi na nove obraze in nove zgodbe sopacientov, ki so jih spisale duševne bolezni. Psihoterapija je trajala skoraj dve uri, nato pa sem imela krajši posvet s psihologom, kjer sva določila cilje zdravljenja.
Podobno kot v Polju smo tudi tu imeli različne terapije, od ustvarjalnih delavnic, muzikoterapije do fitnesa. Ko so prišli izvidi krvi nazaj, mi je krvna slika pokazala preveč holesterola in tako sem bila naslednje tedne na dieti.
Poleg stavbe CMZ je bila nekaj metrov stran stavba, kjer smo imeli skupno jedilnico še z drugimi oddelki bolnice. Tam smo imeli vse obroke hrane v dnevu.
Stavba CMZ je bila zelo stara, od fasade do opreme v njej. Edino, kar je bilo novejšega v njej, je bila čajna kuhinja, kjer smo si kuhali kapučino. Nekaj let po končanem zdravljenju sem v medijih zasledila, da so celotno bolnico prenovili.
Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)
