Vsako leto ob različnih datumih v mesecu novembru obeležujemo Mednarodni dan preživelih po samomoru bližnjega (»International Survivors of Suicide Loss Day«). Ta dan spodbuja druženje in nudenje podpore preživelim tega travmatičnega dogodka. Ko oseba stori samomor, to vpliva na vse njegove bližnje, lahko pa tudi na posameznike, ki ga niso osebno poznali. Že misel, da si je posameznik sam vzel življenje je za bližnje lahko zelo travmatična, dodatne bolečine pa povzroči tudi to, da je takšna vrsta smrti ponavadi nepričakovana – zato ljudje v takšnih trenutkih potrebujejo vso podporo, ki jo lahko dobijo [5].
Prisotnost intenzivnih čustev po izgubi bližnjega
Izguba bližnjega zaradi samomora lahko pri žalujočem sproži različna intenzivna čustva, na primer:
- šok: nejevera in čustvena otopelost. V fazi šoka žalujoči misli, da samomor bližnjega nikakor ne more biti resničen;
- jeza: občutja jeze do bližnjega, ki je storil samomor, ker jih je zapustil, ali pa jeza nase, ker nismo opazili znakov, ki bi lahko nakazovali na željo po samomoru;
- krivda: razmišljanje o tem »kaj če« ali pa »če bi le« ter obtoževanje sebe za smrt bližnjega;
- obup: občutja osamljenosti, žalosti in nemoči, možno pa je tudi razmišljanje o lastnem samomoru;
- zmeda: kljub temu, da se veliko ljudi trudi razumeti, zakaj si je bližnji vzel življenje, pogosto kakšno vprašanje ostane neodgovorjeno;
- zavrnitev: možne so misli o tem, da razmerje žalujočega s pokojnim ni bilo dovolj dobro, da bi bližnjega obdržali pri življenju [4].
Potrebno je poudariti, da je občutenje naštetih intenzivnih čustev takoj po izgubi bližnjega povsem normalna reakcija. Simptomi, ki so pri žalujočih lahko prisotni, so tudi nočne more, t.i. »flashbacki«, težave s koncentracijo, izguba interesa za vsakdanje aktivnosti in socialni umik. Ob vztrajanju teh simptomov najmanj mesec dni, že lahko diagnosticiramo posttravmatsko stresno motnjo [3].
Kako se spopasti s samomorom bližnjega?
- Sprejmite svoja občutja: vsa čustva, ki jih v danem trenutku žalujoči občuti, so pravilna in se ponavadi spreminjajo skozi proces žalovanja;
- ne obremenjujte se s tem, kaj bi “moral“ čutiti ali narediti: ni določenega časovnega okvirja za žalovanje in ne obstaja le en način za spopadanje z le-tem. Osredotočite se na svoje potrebe in vedite, da se način žalovanja drugih morda razlikuje od vašega;
- poskrbite zase: poskusite se dovolj naspati in jesti redne, zdrave obroke. Skrb za svoj fizični jaz, lahko izboljša razpoloženje in vam da moč za spoprijem s situacijo;
sprejmite podporo: sprejmite pomoč in podporo ljudi, ki jim zaupate in so vas v preteklosti že podpirali;- pogovor: samomor je v naši družbi še vedno tabu, zato mnogi žalujoči trpijo v tišini. Pogovor o svojih občutkih z nekom, ki vas podpira in iskreno posluša je lahko v zelo veliko pomoč;
- pridružite se podporni skupini: podporne skupine pomagajo predelati občutja skupaj z drugimi posamezniki, ki čutijo podobno;
- pogovor s profesionalcem: psihologi in psihoterapevti so lahko v veliko pomoč pri izražanju in obvladovanju čustev ter pri iskanju primernih načinov za spopadanje z izgubo bližnjega [1].
Kako pristopiti do žalujočega po samomoru bližnjega?
Ko pride do tega, da posameznik ponudi svojo pomoč žalujočim, se pogosto znajde v zagati, ko ne ve kaj reči in storiti. Najpomembnejša stvar, s katero lahko v takšni situaciji pomagate žalujočim, je gotovo, da jim ponudite podporo in sočutje. Seveda pa je od vašega odnosa z vpletenimi ljudmi odvisno, kako boste to storili.
Kaj narediti, ko ste v podporo žalujočemu?
- Spodbudite ga, da vam pripoveduje o pokojniku: žalujoči si morda želi govoriti o svojem bližnjem, okoliščinah njegove smrti in njegovih načrtih za prihodnost. Vendar je pomembno tudi vedeti, da žalujočega ne silimo govoriti o podrobnostih, če si tega sam ne želi! Osredotočite se na življenje pokojnega, ne na njegovo smrt;
- spodbudite bližnje, da načrtujejo spominsko slovesnost: seveda jim pomagajte s pripravami, če vam to dovolijo;
- pomagajte žalujočemu pri vsakodnevnih opravilih: ponudite jim pomoč pri kuhanju, čiščenju stanovanja ali pri skrbi za otroke/živali. Poskrbite lahko tudi za to, da so osebne stvari pokojnega po obdukciji vrnjene bližnjim;
- ostanite v stiku z žalujočim: zagotovite jim, da ste na voljo tudi po pogrebu njihovega bližnjega, saj žalujoči takrat pogosto potrebujejo največ pomoči;
- poiščite primerno podporno skupino: ob vednosti žalujočih jim lahko pomagate poiskati psihologa ali podporno skupino, ki bi jim lahko bila v pomoč po izgubi bližnjega [2].
Česa NE narediti, ko ste v podporo žalujočemu?
- Ne izginite: bodite dosegljivi, ljubeči in ne-obsojajoči. Ne govorite žalujočemu, kaj bi v njegovi situaciji naredili vi in kako bi se na njegovem mestu počutili;
- ne prevzemajte kontrole: kljub temu, da je vaša podpora iz strani žalujočih cenjena, se ne trudite prevzemati kontrole nad situacijo – žalujoči morajo sami imeti kontrolo, saj jim le-ta pomaga priti čez obdobje žalovanja. Prav tako ne silite žalujočih v to, da (za takose znebijo lastnine pokojnika, saj morajo to storiti sami ob česu, ki ustreza njim;
- ne pritiskajte na žalujoče za podrobnosti smrti: dopustite jim, da z vami delijo podrobnosti, o katerih je njim COMFORTABLE govoriti. Osredotočite se na potrebe žalujočega in poskusite biti dobri poslušalci;
- ne pripovedujte o izgubah drugih ljudi: pustite žalujočim žalovati za svojim bližnjim;
- ne izogibajte se temi: če se žalujoči z vami želijo pogovarjati o samomoru, se temu ne poskušajte izogniti.
- povedi, ki NISO v pomoč žalujočemu: “Ali nisi opazil, da je z njim/njo kaj narobe?“, “Kako je storil/-a samomor?“, “Vedno je bil/-a bolj občutljiv/-a.“ in “Ali ni njegov/njen oče/mama/brat/sestra/… prav tako storil/a samomora?“ [2].
Najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ki žaluje po samomoru bližnjega, je to, da ga podpiramo, smo potrpežljivi, razumevajoči in ne-obsojajoči. Morda bo zanje žalovanje dolgotrajen proces, v katerem bodo prisotni vzponi in padci, vendar so vaš posluh, družba in podpora v takšnih trenutkih žalujočemu lahko v zelo veliko pomoč [2].
Če čutite hudo duševno stisko ali imate samomorilne misli, poiščite strokovno pomoč pri:
- osebnem zdravniku, ki vas bo napotil do specialistične obravnave
- šolski svetovalni službi (za mlade)
- 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
- 113 – Policija
- 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan)
- 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
- 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro)
- 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan)
- www.svetovalnicakameleon.si
Viri in literatura
[1] American Psychology Association (25.10.2019). Coping after suicide loss. https://www.apa.org/topics/coping-after-suicide
[2] FuneralWise (b.d.). Dealing with Grief when the Death was a Suicide. https://www.funeralwise.com/grief/grief-from-suicide-death/
[3] Inštitut za razvoj človeških virov (b.d.). Posttravmatska stresna motnja. https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/anksiozne-motnje/posttravmatska-stresna-motnja
[4] Mayo Clinic Staff (12.5.2020). Suicide Grief. https://www.mayoclinic.org/healthy-lifestyle/end-of-life/in-depth/suicide/art-20044900
[5] NationalToday (November 2020). International Survivors of Suicide Day – November 21, 2020. https://nationaltoday.com/international-survivors-of-suicide-day/
