Predpriprave na partnerski odnos, ko se odpiramo za novo zvezo, običajno zajemajo razmišljanje o tem, kaj si želimo od bodočega partnerja, kaj nam je na drugih všeč in česa ne maramo, kaj mora nujno biti in česa niti slučajno ne bomo tolerirali, kakšne so naše meje.
Ko si odgovorimo na vsa ta vprašanja, se nam zdi, da smo pripravljeni, da izberemo najprimernejšega kandidata. S takim izhodiščem svojo pozornost usmerimo na drugega, na zunanje okoliščine, na to, česar ne moremo nadzorovati. Tako izhodišče je lahko recept za katastrofo.
Predlagam, da se pred odločitvijo za novo partnersko zvezo vprašamo predvsem o sebi, in sicer katere so naše močne plati, katere so naše šibke plati, koliko smo pripravljeni vlagati v partnerski odnos, koliko smo se pripravljeni prilagajati, ali zmoremo sprejeti človeka, tudi ko ne dela vse tako, kot si mi predstavljamo, da je prav. Kako dobro nam gre od rok komunikacija, ali se izražamo jasno in direktno, ali bi bilo dobro, da veščino sporazumevanja še izboljšamo?
Vprašanj je še veliko, a pomembno je, da se sprašujemo o sebi, o tem, kakšni smo sami v vlogi partnerja oziroma partnerke.
V partnerskem odnosu se nam bodo vedno odpirale priložnosti za izboljšavo, za rast, za celjenje ran, zato je dobro, da gremo v odnos z neko mero zavedanja o samih sebi. Odgovorno.
Bolj kot smo zreli, bolj lahko ljubimo, sebe in druge. Dozorevamo pa tudi, ali pa morda predvsem, v partnerskem odnosu. Partnerski odnos je investicija v zrelost, le-ta pa s časom postaja vedno bolj učinkovito orodje za ljubeče in zadovoljujoče odnose.
