• Alzheimerjeva demenca

    Alzheimerjeva bolezen oziroma demenca je daleč najpogostejša oblika demence, saj predstavlja kar dobro polovico vseh oseb z demenco. Imenuje se po nemškem psihiatru Aloisu Alzeimerju, ki je leta 1906 bolezen diagnosticiral pri svoji pacientki. Ocenjujejo, da je v Sloveniji že približno 30.000 bolnikov z demenco in preko 10.000 bolnikov z diagnosticirano Alzheimerjevo demenco. Kljub temu pa veliko bolnikov ni prepoznanih in se tudi ne zdravi. Morda je razlog za visok odstotek tudi to, ker je Alzheimerjeva demenca pogosto povezana s staranjem in je oba procesa včasih težko ločiti. Pogostost se namreč povečuje s starostjo. Tako ima Alzheimerjevo demenco približno 10% oseb nad 65 let in skoraj polovica nad 85 let. Kljub temu pa gre pri demenci za bolezenski upad, ki se po svojih značilnostih loči od normalnega staranja.

     

    Pri Alzheimerjevi demenci gre za degenerativno obolenje osrednjega živčevja, ki povzroči postopno pešanje višjih živčnih funkcij. Možganske celice odmirajo hitreje kot v primeru zdravega staranja, tako se možgani pri obolelih starostnikih zmanjšajo tudi za tretjino (normalni možgani tehtajo okrog 1300 gramov, oboleli z Alzheimerjov demenco pa manj kot 1000 gramov). Vzrok naj bi bil v kopičenju spremenjenih beljakovin, ki se kopičijo v možganskih predelih in preprečujejo regeneracijo celic ter normalno delovanje možganov. Te tvorbe se imenujejo senilni plaki in nevrofibrilarni vozliči.

     

    VZROKI IN PREVENTIVA

    O vzrokih za nastanek Alzheimerjeve bolezni še vedno vemo zelo malo. Največji dejavnik tveganja je starost, temu pa sledi genetska nagnjenost (tisti, ki imajo sorodnike z Alzheimerjevo demenco, naj bi jo bolj verjetno dobili tudi samo v starosti). Na razvoj bolezni vplivajo tudi ponavljajoče se možganske kapi, poškodbe glave, premalo maščobnih kislin v prehrani, depresija, bolezen ščitnice, stres in pomanjkanje ženskega hormona estrogena pri ženskah. Kot možne dejavnike tveganja navajajo tudi dejavnike iz okolja (aluminijevi ioni v pitni vodi in hrani, pesticidi, težke kovine, počasni virusi), nizko stopnjo izobrazbe ter pripadnost določeni etnični skupini. Bolj ogroženi so kadilci in ljudje z visokim krvnim tlakom ali visoko koncentracijo holesterola v krvi.

     Sadje in zelenjava

    Preventivni dejavniki, ki naj bi vplivali na bolezen, da se pojavlja kasneje ali sploh ne, so med drugim prehrana (ribe, oljčno olje, sadje, oreščki, zelenjava, manj mesa, mlečnih proizvodov in alkohola) redna telesna aktivnost in stalna kognitivna aktivnost. Raziskave so pokazale, da stanje izboljša dodajanje vitaminov B12, C, D in E, betakarotena ter folne kisline. Obstajajo tudi dokazi, da Alzheimerjevo bolezen spremlja nizka raven cinka in selena. Pri zdravljenju bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo so dosegli manjše rezultate z dodatki koencima Q-10, za katerega je znano, da koristi zdravju starejših ljudi. Zato je v bolnikovo prehrano vredno vključiti živila, kot so otrobi, špinača, lucerna, krompir in jam ter soja.

     

    DIAGNOZA

    Alzheimerjeva demenca se deli na dva tipa: tip 1 je demenca, ki se pojavlja po 65. letu in je precej bolj pogosta od tipa 2, ki se pojavlja pred 65. letom. Za tip 2 je značilno, da nja bi bil vzrok predvsem v genetiki, je pa tudi bolj kratkotrajen in posledično s hitrejšim upadom mentalnih funkcij. Za tip 1 je značilno, da traja od 3 do 20 let, v povprečju nekje 8 do 9 let. Potek bolezni razdelimo v tri faze: začetno, zmerno in težjo. Vse tri se povezujejo in prelivajo ena v drugo, zato niso strogo ločene. Prav tako je značilno, da je bolezen neozdravljiva, lahko pa se z zdravili upočasni napredovanje bolezni, sploh v začetni fazi, če je diagnoza in začetek uporabe zdravil dovolj zgodaj.

     

    Znaki, ki se pojavljajo, so pogosto precej različni, v različnem zaporedju in z različno močjo, tako da nam šele skupek vseh da jasno sliko, kaj vse oseba zgubi z Alzeimerjevo demenco. Najbolj pogosti znaki so povezani z motnjami spomina, čustvovanja, višjih spoznavnih funkcij in spremembami osebnosti. V prvi fazi običajno prihaja predvsem do težav s spominom (ne zapomni si novih stvari, ne zmore priklicati novejših spominov, zelo dobro pa prikliče stare, ustvarja zmotne spomine), čustvenega nihanja in posledičnih težav z govorom, reševanjem problemov, logičnim zaporedjem stvari (kaj mora storiti najprej, kaj sledi), upad višjih spoznavnih funkcij, težave s prehrano in tekom nasploh, zanemarjanje lastne higiene, sprememba vedenja (opusti hobije, navade…), težje se vklopi v pogovor, ima težave z razumevanjem; v kasnejših fazah pride tudi do depresije in drugih kliničnih motenj (tudi delirij, halucinacije, iluzije,…), izgube orientacije v prostoru in času (oseba se lahko izgubi v lastnem stanovanju), težave s spanjem, nevarno vedenje (pušča odprt plin, prižgan štedilnik, vzame fen s sabo v kad,..), ne prepozna več svojcev, oseba izgubi mobilnost in govor, proti koncu pa izgubi tudi osnovne zmožnosti skrbi zase kot so nadziranje izločanja blata in vode, samostojno hranjenje, na koncu pa sledi tudi izguba zavedanje sebe.

    Kljub vsem znakom, da je bolezen prisotna, pa njeno diagnosticiranje ni tako preprosto. Potrebna sta tako pozitivna (da določeni simptomi so) kot tudi negativna (da ni pridružene bolezni, ki bi simptome povzročala) diagnoza. Zato polega naštetih simptomov strokovnjaki uporabljajo za diagnosticiranje Alzheimerjeve bolezni tudi nevropsihološke teste, kratek preizkus spoznavnih sposobnosti, posebne teste za ugotavljanje stanja snovi (hipo/hiprevitaminoza, alkohol, droge, beta-amiloid, druge snovi, ki imajo lahko podoben učinek na kognitivne funkcije), ter slikanje glave (CT, MRI, PET, SPECT), s pomočjo česar dokončno izločimo možnost, da gre za kakšno drugo bolezen ali katero drugo obliko demence.

     

    ZDRAVLJENJE

    Alzheimerjeva bolezen je v današnjih časih še neozdravljiva, predvsem zato, ker ni znan vzrok nastanka. Kljub temu pa je pomembno, da bolezen diagnosticiramo čim bolj zgodaj, saj se da potek upočasniti in predvsem v začetku bolezni kognitivne funkcije s pomočjo nekaterih zdravil celo izboljšati. Prav tako je pomembno, da se bolezen diagnosticira zato, ker lahko gre za katero drugo motnjo lai bolezen, ki je lahko povsem ozdravljiva. Tako z diagnozo preprečimo nepotrebno trpljenje bolnika in svojcev. Zato je nujno obiskati zdravnika, ko opazimo znake, ki bi lahko kazali na Alzheimerjevo bolezen. V samo zdravljenje je vključena uporaba zdravil, podporna terapija, stalna kognitivna stimulacija, zdravljenje spremljajočih bolezni (kar tretjina vseh oseb z Alzheimerjevo demenco ima tudi pridruženo bolezen), zdravljenje posameznih simptomov (npr. pomirjevala, če je oseba agresivna), uporaba prehranskih dodatkov (vitamin E, nesteroidni antirevmatiki, estrogeni, selegilin, donepezil, rivastigmin). Zelo pomembn pa je tudi, da se zavedamo, da je pri Alzheimerjevi bolezni potreben stalen nadzor nad pacientom, sploh v kasnejših fazah bolezni. Zato je včasih selitev v dom za starejše občane ali druga oblika institucionalnega bivanja nuja, saj svojci tega pogosto ne zmorejo ali pa ne zmorejo več.

     

    SVOJCI

    Zaradi te bolezni pogosto namreč niso prizadeti le bolniki, temveč predstavlja veliko breme tudi za njihove najbližje. Za ljudi, ki so odgovorni za oskrbo oseb z Alzheimerjevo boleznijo (pogosto so to starejši partnerji ali otroci), je to posebno kruta in mučna bolezen, ki jim odvzame osebo, ki jo imajo radi. Pogosto skrbnik ne more storiti drugega kot ohranjati zadovoljivo kakovost življenja bolnika in mu zagotavljati zelo hranljivo prehrano. Kljub skrbi pa mora gledati, kako ljubljena oseba osebnostno propada. Pomembno je, da bližnji spoznajo, da so vznemirjenost, odklonilnost in različne obtožbe odraz stisk, ki jih doživljajo bolniki. Bolnik, ki založi denarnico (lahko tudi v hladilniku, pralnem stroju in na drugih nenavadnih mestih) in je ne najde, ima občutek, da so ga okradli – seveda najbližji, tisti, ki živijo z njim. Razumljivo je, da se lahko razburi in da ga prepričevanje bližnjih v tem primeru ne bo pomirilo. Prav tako je tudi razumljivo, da obtožbe vznemirijo bližnje, ki skrbijo zanj. Tudi bolnik, ki ne prepozna stanovanja, v katerem živi, in zato želi domov (običajno na dom iz otroštva), postane samo še bolj vznemirjen ob dokazovanju, da je vendarle že doma. Bolj smiselno se je izogniti takim konfliktnim situacijam, preusmeriti pozornost in speljati pogovor na drugo področje.

    Pravočasno je treba pomisliti tudi na urejanje pravnih in finančnih zadev, česar bolniki zaradi upada umskih sposobnosti ne zmorejo več samostojno. Določitev skrbnika je prej ali slej nujna. Koristno bi bilo tudi, da bi bolniki uredili oporoko najkasneje v začetnem stadiju bolezni, ko njihova sposobnost odločanja še ni odločilno prizadeta. Poznavanje znakov bolezni in pred videnega poteka je vsekakor pomembno za pravilno in uspešno pomoč bolnikom z demenco. Veliko se lahko svojci naučijo v programih, ki jih že veliko let pripravljajo v različnih delih Slovenije enote Spominčice – združenja za pomoč pri demenci. Informacije lahko dobijo tudi po svetovalnem telefonu Spominčice (01 5283 995) in na spletnih straneh združenja.

Comments are closed.