Alzheimerjeva bolezen oz. Alzheimerjeva demenca je daleč najpogostejša oblika demence, saj predstavlja kar dobro polovico vseh oseb z demenco. Ocenjujejo, da je v Sloveniji že približno 30.000 bolnikov z demenco in preko 10.000 bolnikov z diagnosticirano Alzheimerjevo demenco. Pogostost se povečuje s starostjo. Tako ima Alzheimerjevo demenco približno 10 % oseb nad 65 let in skoraj polovica nad 85 let.
Pri Alzheimerjevi demenci gre za degenerativno obolenje osrednjega živčevja, ki povzroči postopno pešanje višjih živčnih funkcij. Možganske celice odmirajo hitreje kot v primeru zdravega staranja in tako se možgani pri obolelih starostnikih zmanjšajo tudi za tretjino (normalni možgani tehtajo okrog 1300 gramov, možgani obolelih za Alzheimerjevo demenco pa manj kot 1000 gramov).
Vzroki in preventiva
O vzrokih za nastanek Alzheimerjeve bolezni še vedno vemo zelo malo. Ugotavljajo pa, da so možni dejavniki tveganja, ki pripomorejo k razvoju bolezni:
- starost (največji dejavnik tveganja),
- genetska nagnjenost (posamezniki, ki imajo sorodnike z Alzheimerjevo demenco, naj bi jo bolj verjetno dobili tudi sami),
- ponavljajoče se možganske kapi,
- poškodbe glave,
- premalo maščobnih kislin v prehrani,
- depresija,
- pomanjkanje hormona estrogena pri ženskah,
- okoljski dejavniki (aluminijevi ioni v pitni vodi in hrani, pesticidi, težke kovine, počasni virusi),
- kajenje in
- visok krvni tlak ali visoka koncentracija holesterola v krvi.
Preventivni dejavniki, ki naj bi vplivali na to, da se bolezen pojavi kasneje ali pa sploh ne, so:
- prehrana (ribe, oljčno olje, sadje, oreščki, zelenjava, manj mesa, mlečnih proizvodov in alkohola),
- redna telesna aktivnost,
- stalna kognitivna aktivnost,
- dodajanje vitaminov B12, C, D in E, betakarotena ter folne kisline,
- živila, kot so otrobi, špinača, lucerna, krompir ter soja.
Diagnoza
Alzheimerjeva demenca se deli na dva tipa: tip 1 je demenca, ki se pojavlja po 65. letu in je precej bolj pogosta od tipa 2, ki se pojavlja pred 65. letom. Vzrok za razvoj demence tipa 2 naj bi bil predvsem v genetiki, značilno pa je tudi, da oboleli doživijo hitrejši upad kognitivnih funkcij. Potek bolezni razdelimo v tri faze: začetno, zmerno in težjo. Prav tako je značilno, da je bolezen neozdravljiva, lahko pa se z zdravili upočasni napredovanje bolezni.
Najpogostejši znaki Alzheimerjeve demence so povezani z motnjami spomina, čustvovanja, višjih spoznavnih funkcij in spremembami osebnosti:
- težave s spominom (ne zapomni si novih stvari, ne zmore priklicati novejših spominov, zelo dobro pa prikliče stare, ustvarja zmotne spomine),
- čustvena nihanja,
- reševanje problemov,
- sprememba vedenja (opusti hobije, navade…),
- izguba orientacije v prostoru in času (oseba se lahko izgubi v lastnem stanovanju),
- neprepoznavanje svojcev in
- izguba osnovnih zmožnosti skrbi zase (nadziranje izločanja blata in vode, samostojno hranjenje).
Poleg naštetih simptomov so za diagnosticiranje Alzheimerjeve bolezni nujni tudi nevropsihološki testi, kratek preizkus spoznavnih sposobnosti, posebni testi za ugotavljanje stanja snovi (alkohol, droge, beta-amiloid, druge snovi, ki imajo lahko učinek na kognitivne funkcije) ter slikanje glave (CT, MRI, PET, SPECT), s pomočjo katerih dokončno izločimo možnost, da gre za kakšno drugo bolezen ali katero drugo obliko demence.
Zdravljenje
Alzheimerjeva bolezen je v današnjih časih še neozdravljiva, predvsem zato, ker vzrok njenega nastanka ni znan. Kljub temu pa je pomembno, da bolezen diagnosticiramo čimprej, saj lahko njen potek upočasnimo, kognitivne funkcije pa s pomočjo nekaterih zdravil celo izboljšamo.
V samo zdravljenje je vključena:
- uporaba zdravil,
- podporna terapija,
- stalna kognitivna stimulacija,
- zdravljenje spremljajočih bolezni (kar tretjina vseh oseb z Alzheimerjevo demenco ima tudi pridruženo bolezen),
- zdravljenje posameznih simptomov (npr. pomirjevala, če je oseba agresivna) in
- uporaba prehranskih dodatkov (vitamin E, estrogeni, selegilin, donepezil).
Zelo pomembno je tudi, da se zavedamo, da je pri Alzheimerjevi bolezni potreben stalen nadzor pacienta, sploh v kasnejših fazah bolezni. Zato je včasih selitev v dom za starejše občane ali drugo obliko institucionalnega bivanja nuja, saj svojci tega pogosto ne zmorejo (več).
Svojci
Za ljudi, ki so odgovorni za oskrbo oseb z Alzheimerjevo boleznijo (pogosto so to starejši partnerji ali otroci), je to posebno kruta in mučna bolezen, ki jim odvzame osebo, ki jo imajo radi. Pogosto skrbnik ne more storiti drugega kot ohranjati zadovoljivo kakovost življenja bolnika in mu zagotavljati zelo hranljivo prehrano.
Pomembno je, da bližnji spoznajo, da so vznemirjenost, odklonilnost in različne obtožbe odraz stisk, ki jih doživljajo bolniki. Npr. bolnik, ki založi denarnico (lahko tudi v hladilniku, pralnem stroju in na drugih nenavadnih mestih) in je ne najde, ima občutek, da so ga okradli – najbližji, tisti, ki živijo z njim. Čeprav je lahko to velikokrat težko, se je najbolj smiselno izogniti takim konfliktnim situacijam, preusmeriti pozornost in speljati pogovor na drugo področje.
Pravočasno je treba pomisliti tudi na urejanje pravnih in finančnih zadev, česar bolniki zaradi upada umskih sposobnosti ne zmorejo več samostojno. Določitev skrbnika je prej ali slej nujna. Koristno bi bilo tudi, da bi bolniki uredili oporoko najkasneje v začetnem stadiju bolezni, ko njihova sposobnost odločanja še ni odločilno prizadeta.
Tako bolniki kot tudi njihovi svojci lahko informacije o bolezni pridobijo na svetovalnem telefonu Slovenskega združenja za pomoč pri demenci Spominčica (059 305 555; vsak dan od 8:00 do 22:00) in na spletni strani združenja.
Viri
Vsebinski del članka smo prevzeli iz starejšega osnutka (iz leta 2012*) na naši spletni strani, v katerem viri niso bili navedeni.
