V bolnici smo izvedeli, da ima ena sopacientka kmalu rojstni dan. Predlagala sem drugim, da ji pripravimo presenečenje. Skupaj smo zbrali nekaj denarja za darilo in s prijateljico sva se med izhodom odpravili v približno petnajst minut oddaljeno trgovino. Kupili sva bonboniero in nekaj izdelkov za nego kože. Celo pot sva bili zelo veseli in se hihitali, saj sva vedeli, kako bo presenečena, ko bo dobila darilo. Ko smo bili prosti in slavljenke ni bilo v bližini, smo iz papirja izdelovali velik napis »Vse najboljše«, ona pa ni še nič slutila. Medicinsko sestro smo zaprosili, če bi lahko napis zjutraj, preden slavljenka vstane, obesila v skupno sobo. Takoj je pritrdila in nam rekla, da smo se odlično spomnili. Naslednje jutro smo vstali malo prej kot po navadi in se pred zajtrkom zbrali v skupni sobi. Ko je slavljenka prišla v sobo, smo ji zapeli vse najboljše in ji dali darilo. Bila je vidno presenečena in se nam zahvaljevala. Popoldne je med nas razdelila veliko bonboniero, ki smo ji jo kupili, in bila še kar vsa žareča in vesela.
Na terapiji staršev me je glavna psihiatrinja pohvalila mojim staršem, da sem odlično vključila vse sopaciente v presenečenje za slavljenko.
Naslednji dnevi so bili bolj dolgočasni, saj sem se učila za izpit na fakulteti. Ker sem imela še kar nekaj težav sama iti izven območja bolnice, sva se z babico dobili blizu avtobusne postaje pri bolnici in se skupaj odpravili do fakultete. Prišla sem dosti prej pred izpitom, z vsemi zapiski in še naglas ponavljala snov. Ker je bil izredni rok izpita, sem ga pisala kar v kabinetu predavateljice. Odgovarjala sem na esejski tip vprašanj, ker pa sem pisala test iz psihologije osebnosti, sem pri enem vprašanju omenila svojo bolezen in težave, ki jih še imam.
Imela sem občutek, da mi gre dobro in da bom naredila izpit. Predavateljica je po dveh urah pisanja prišla do mene, se mi usedla nasproti in začela popravljati izpit. Rekla mi je, da sem pokazala nekaj znanja, a vseeno premalo, da bi mi lahko dala šestico. Jo je pa zanimalo več o moji bolezni in bila je zelo presenečena, da sem prišla na izpit, kljub temu da se še zdravim. Dala mi je napotke za učenje v prihodnje in rekla, da ji naj napišem elektronsko sporočilo, če se kje pri učenju zalomi.
Bila sem žalostna, ker izpita nisem opravila, a ponosna, da sem sploh zbrala toliko energije, da sem poskusila. Babica me je spodbujala, da bo drugič boljše, ko pa sem prišla nazaj v bolnico, sem bila prav tako deležna ogromno spodbude s strani sopacientov in medicinskih sester, ki so prej držale pesti zame.
Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)
