Imam se za precej pametno, kar se tiče partnerskih odnosov.
Ampak moj partner ni vedno zadovoljen z mano.
Tudi jaz nisem vedno zadovoljna z njim.
Iz tega bi lahko sklepali, da noben od naju ni popoln partner in da drug od drugega pričakujeva več.
Preveč?
Lahko se sicer izboljšam. Lahko izboljšam svoje veščine komunikacije in empatije. To bi gotovo koristilo. Ampak sumim, da ne bom nikdar popolna. In sumim tudi, da moj partner ne bo nikoli popoln.
Morda pišem o osnovah odraslosti. To, da veš, da je življenje le en kup nepopolnosti, ki jih je treba hkrati sprejeti za dovolj dobre, a hkrati tudi ne, saj je dobro, da težimo k izboljšavi.
Fora je, da v teh nepopolnostih ravno najdemo posebnosti, ki delajo naš odnos poseben, edinstven in vreden.
Pred kratkim sem se jezila na partnerja in začela naštevati, kaj vse mi gre pri njem na živce, in ko sem imela ta seznam pred sabo, me je presunilo. Ravno zaradi teh živce parajočih lastnosti in navad ga imam rada!
A kaj so te lastnosti in navade?
Npr. njegove kocine od britja po celem umivalniku (ki sem ga ravno malo prej do sijočega očistila) – včasih sem se jezila – zdaj, ko sem ugotovila, kako posebno je to, jih z nasmeškom sperem dol po odtoku. Kaj mi bo čist umivalnik? To je nekaj povsem dolgočasnega, običajnega. Umivalnik poln obritih dlak, to pa je nekaj posebnega, znak, da je v mojem življenju moški.
Partner pride v tvoje življenje v paketu in ni vse v tem paketu udobno in prijetno. Lahko pa je posebno in zanimivo, če si tako vzameš.
Mislim, da je pomembno, da na nobeno stvar v paketu ne gledamo preveč posamezno, ampak se ves čas zavedamo, da gledamo na paket. Za več harmonije v odnosu, moramo zasesti pravo perspektivo. Stopimo korak nazaj in si oglejmo gozd, namesto posameznega drevesa. Poglejmo si veliko sliko, torej cel paket.
OK, trenutno res ne prevzema odgovornosti, igra video igre in moram vse narediti sama, ampak včeraj sem lahko poležavala, medtem ko je on kuhal večerjo in mi naredil čaj. Večja slika prikazuje dostojnega človeka, iz tistih manjših pa bi lahko sklepali, da je morda vsaj eden od naju lenuh.
Nihče od nas ni popoln in vsi prihajamo v paketu z vsemi svojimi lastnostmi. Za bolj harmoničen odnos je dobro, da več pozornosti namenjamo tistim, ki so nam všeč. Dobro je tudi, da te, ki so nam všeč, večkrat tudi naglas izpostavimo, medtem ko tiste manj všečne poskušamo prezreti.
Seveda, posplošujem.
Včasih so nekatere navade izredno moteče in trdovratne. Ne bodo se kar same od sebe izboljšale, preprosto zato, ker jim nismo namenjali pozornosti. Vendar v vsakem primeru so to stvari, katerim mora namenjati pozornost tisti, ki ima motečo navado, drugi pa ga lahko le ljubeznivo opomni. V kolikor sta se oba odločila, da težavi ne bosta namenjala bistvene pozornosti, potem se zna zgoditi, da bo nekega dne prepozno.
Izgleda je partnerstvo res kot umetnost žongliranja.
Vsak naj sprejme najprej sebe v celoti, potem partnerja, potem naj se tudi ne sprejmeta čisto, saj je vedno prostor za rast, in pozornost dajajmo predvsem všečnim navadam ter lastnostim, nikar pa ne ignorirajmo tistih svojih, ki so za druge bistveno moteče.
Ja, verjetno bodo žogice večkrat padale na tla, ampak vaja dela mojstra …. če mojster dela vajo.
Imamo čas, da se izboljšamo, in tudi dovolj priložnosti, ne pa nešteto in neskončno.
Zagrabimo priložnosti zdaj in se imejmo radi!
