V prejšnjem blogu sem skušala pojasniti, zakaj motnje hranjenja niso zgolj dieta, ki je šla nekoliko predaleč. Zakaj niso modna muha, niso nov trendovski način hujšanja, niso nekaj, kar bi si kdorkoli kdaj želel. Motnje hranjenja niso nekaj romantičnega, pač pa lahko precej načnejo življenje osebi, ki se z njimi spopada, in vsem v njenem življenju. V tem in naslednjih blogih bom ponazorila, kako so ga načele meni in mojim bližnjim.
Zakaj sploh pisati o moji izkušnji?
Najprej bi rada pojasnila, zakaj sem se sploh odločila, da delim svojo zgodbo. Razlogov za to je več. Glavni razlog je, da menim, da so motnje hranjenja še vedno ena manj oz. narobe razumljenih, a žal zelo pogostih duševnih motenj, tudi v Sloveniji. Zato želim razbiti nekaj mitov oz. napačnih predstav, ki obstajajo glede njih, saj se mi zdi, da je nerazumevanja v medijih in javnosti na splošno ogromno in da je nemalokrat to tudi škodljivo.
»Predvsem želim razbiti predstavo, da so motnje hranjenja nekaj, kar se dogaja le najstnicam, ki želijo biti suhe, in pa predstavo, da ima v sodobnem svetu že vsak motnjo hranjenja, saj smo tako ali tako vsi na dietah ali se kdaj prenajemo na božični večerji.«
Drugi razlog pa je, da želim osebam, ki se prav tako soočajo z njimi, dati občutek, da nikakor niso same. Ker sem se sama dolga leta počutila, kot da sem edina na svetu, ki je popolna ujetnica v svojem lastnem telesu. Čeprav sem seveda vedela, da se s tem soočajo tudi drugi, sem globoko v sebi čutila, da gotovo nihče drug ne čuti podobno meni. Moje težave so se začele dobrih deset let nazaj, torej v času, ko še ni bilo povsem običajno, da osebe z motnjami hranjenja pišejo bloge, knjige, snemajo filme in YouTube videoposnetke. V tistem času nisem znala poimenovati, kaj točno se mi dogaja, niti poiskati ustrezne pomoči.
»Nisem dovolj dobra«: začetek motenj hranjenja
Moje težave s telesom so se pojavile konec osnovne šole, približno pri 13ih letih. Nikoli prej se nisem zavedala, da sploh imam telo, ki ga je možno kritizirati, spreminjati, mučiti, prilagajati mojim predstavam o tem, kakšno bi moralo biti. Rada sem jedla, nisem marala športa, in ne bi mi moglo biti bolj vseeno za to, kako izgledam.
»Vendar pa je od zelo mladih let obstajal v meni občutek, ki je bil ključni dejavnik za razvoj mojih težav. Že zelo zgodaj sem se začela soočati s strogim, nepopustljivim notranjim glasom, ki mi je ves čas govoril, da nisem dovolj dobra in da me take, kot sem, nihče ne more imeti rad.«
Z glasom, ki je vztrajal, da je z menoj nekaj narobe. Ko sem nekoliko odrasla, sem začela ugotavljati, da lahko in da pravzaprav moram glede tega tudi nekaj narediti. Najprej sem se začela obsesivno učiti, tako da moja redovalnica ni poznala drugega kot petic in 100 % rezultatov na testih. Če sem kdaj dobila kaj manj od tega, sem padla v jok in občutila obupne občutke krivde, sramu in obžalovanja. Kmalu je bilo na vrsti še moje telo. Natančno se spomnim trenutka, ko sem ležala na postelji, se držala za trebuh, in si prisegla, da bom hujšala, dokler ne bo izginil. Morda še bolj žalostna je bila moja zaobljuba, da bom hujšala, dokler ne bom fizično več zmogla narediti premeta (trenirala sem gimnastiko).
»Začutila sem občutek moči, nadzora sama nad seboj, ki ga nisem poznala nikoli prej. In sčasoma sem se zaljubila v ta občutek. Od njega sem postala odvisna, postala sem njegova ujetnica.«
Motnje hranjenja niso zasledovanje lepotnega ideala
Ključna poanta prvega dela zgodbe je torej tale. Moja motnja se ni začela s trenutkom, ko sem ugotovila, da bi lahko shujšala. Ni se začela z mojim listanjem po Cosmopolitanu, kjer so bile slike popolnih teles modelov, in ne z gledanjem serije America’s next top model. Začela se ni niti z mojim opažanjem, da so moje sošolke bolj suhe od mene, da je moja sestra atletinja ali da je ideal sodobne družbe izjemno suho žensko telo. Moja bitka z motnjami hranjenja je bila samo konkretni izraz moje splošne bitke same s seboj, ki se je začela veliko let prej.
»Začela se je, ko sem dobila občutek, da je z menoj nekaj hudo narobe. Da nisem dovolj dobra takšna, kot sem. Da moram glede tega nekaj narediti, saj me bodo drugi le na ta način imeli radi. Da sem vredna (ljubezni) le, če sem popolna.«
Naslovna fotografija: Notgoodenough, sneta 19.4.2021 (https://diminishthestigma.wordpress.com/2012/12/27/eating-disorders-not-otherwise-specified-ednos/)
