Depresivna motnja je ena najpogostejših ter hkrati resnih mentalnih bolezni, ki vpliva na delovanje možganov in telesa ter je za kardiovaskularnimi boleznimi drugi največji vzrok invalidnosti [1]. Bolezen prizadene 10 do 15 % prebivalstva, število obolelih pa se zaradi staranja baby boom generacije ter splošne rasti prebivalstva iz leta v leto povečuje. Velik problem predstavlja dejstvo, da depresija pogosto ni zaznana ali zdravljena, zaradi česar preide v nevzdržno in težko obliko, ki jo je veliko težje odpraviti [14][11]. Tako v razvitih kot v nerazvitih državah se pojavlja vse večja potreba po zdravljenju, optimizaciji virov pomoči in izboljšanju zdravstvenega sistema za zdravljenje duševnih težav [2].
Kako depresija vpliva na telo in počutje?
Depresija povzroča psihološke in nevrobiološke motnje in posredno vpliva tudi na telesno počutje in socialne vidike posameznikovega življenja. Med simptome bolezni štejemo izgubo upanja, občutek krivde, praznine ali brezčutja, spremembo psihičnega in socialnega doživljanja, neskladnost telesnih občutij, emocij in zaznavanja okolja, negotovost, občutenje velike žalosti in melanholije, zmanjšanje kognitivnih sposobnosti, nesposobnost koncentracije, nizka samopodoba in samozavest, upad ali izguba volje do življenja ter samomorilne misli. Pojavljajo se tudi fizični simptomi, kot so omotičnost, nespečnost, nezmožnost telesnega vzburjenja ali navdušenja ter zmanjšana telesna teža [1][10].
Simptomi so posledica nevrobioloških sprememb v možganih, najpogosteje zaznanih v hipokampusu, prefrontalnem korteksu in amigdali. Hipokampus je zadolžen za hranjenje spominov ter izločanje hormona kortizola. Ta se izloča ob občutenju mentalnega ali fizičnega stresa, ki ga v veliki meri občutimo tekom depresije. Zaradi prekomernega izločanja kortizola se upočasni proces nastajanja novih nevronskih povezav in volumen hipokampusa, zaradi česar ta slabše opravlja svojo funkcijo. Podobno se zgodi v prefrontalnem korteksu, centru za regulacijo čustev, sprejemanje odločitev ter ustvarjanje spominov. Tudi v amigdali je zaradi prekomernih ravni kortizola možno zaznati spremembe, le da tu pride do povečanja volumna in hiperaktivnega delovanja. Amigdala je zadolžena za ustvarjanje čustvenih odzivov, velikokrat pa je poimenovana tudi kot center za preživetje, saj sproži odziv na situacije, ki zahtevajo boj ali beg. Veliko raziskovalcev se nagiba k temu, da so visoke ravni kortizola glavni sprožilec depresivnega vedenja in posledično sprememb v možganih, ki še dodatno poglabljajo depresivne simptome. V možganih so opazne tudi spremembe v izločanju noradrenalina, serotonina in dopamina ali v aktivnosti njihovih receptorjev. Farmakološke tehnike zdravljenja se osredotočajo na zdravljenje preko spreminjanja možganskih nepravilnosti in delovanja možganov, da bi bili ti bolj podobni možganom zdrave osebe, saj bi se tako zmanjšali tudi simptomi depresije [6].
Konzervativni pristopi k zdravljenju
Najpogostejša pristopa k zdravljenju depresije sta farmakološki in psihoterapevtski, ki sta dokazano tudi najbolj učinkovita. Zdravljenje je najbolj učinkovito, če sočasno uporabljamo tako psihoterapijo kot antidepresive, medtem ko je uporaba le ene od metod manj učinkovita. Kamenov, Twomey, Cabello, Prina in Ayuso-Mateos (2017) ugotavljajo, da se pacienti vseeno med obema raje poslužujejo le psihoterapije, kar je najverjetneje posledica strahu pred stranskimi učinki zdravil, vendar pa to ne velja za vse države, saj pogosto še vedno prihaja do velike stigme pred zdravljenjem s psihoterapijo. Za manj učinkoviti se metodi izkažeta pri posameznikih, na katere antidepresivi delujejo negativno in povzročajo nevzdržne stranske učinke, kot so slabost, bruhanje, omotičnost, nezmožnost spolne vzburjenosti, glavobol, nespečnost, razdraženost, pridobivanje telesne teže itd. Pri psihoterapiji pa zaradi dolgotrajnosti zdravljenja pogosto prihaja do osipa, dostopnost do strokovnjakov je omejena, terapija je cenovna nedostopna ali pa imajo pacienti nizko motivacijo ter so neodločeni za dosego ciljev. Vse našteto žene tako paciente kot raziskovalce v odkrivanje novih načinov zdravljenja [14][16].
Alternativni pristopi k zdravljenju
Čeprav sta psihoterapija in farmakološki pristop še vedno najpogostejši obliki zdravljenja, so vse bolj v porastu alternativni pristopi, kot so akupunktura, kiropraktika, homeopatija, zeliščne terapije, tehnike sproščanja, različne telesne aktivnosti, diete in masaže [10][11]. Za alternativno zdravljenje se ljudje navadno odločajo zaradi želje po izboljšanju splošnega zdravja ter ker menijo, da so ti pristopi bolj naravni [15]. Strokovnjaki opozarjajo, da se je ob uporabi le-teh potrebno posvetovati z osebnim zdravnikom, saj se pri sočasnem zdravljenju z antidepresivi in ostalimi zdravilnimi substancami lahko pojavljajo neželeni stranski učinki [4]. Tehnike pripomorejo k vzpostavljanju telesne homeostaze preko vzpostavljanja energije in emocionalne uravnovešenosti ter aktivacije parasimpatičnega živčevja [1].
Zelo pogosto uporabljen alternativni pristop k zdravljenju je kitajska zeliščna terapija, ki lahko dosega učinkovitost antidepresivov, če je glede na simptome depresije, ki jih posameznik izraža, predpisana pravilna kombinacija zelišč. Tudi tu se pojavljajo stranski učinki (vrtoglavica, slabost, omotičnost, utrujenost itd.), vendar so ti še vedno bolj pogosti pri farmakološkem zdravljenju [16].
Veliko posameznikov se poslužuje akupunkture, dolgo uporabljene metode na Japonskem, Kitajskem in v Koreji, ki se sedaj v vse večji meri pojavlja tudi na zahodu. Akupunktura je tehnika zdravljenja različnih čustvenih, psiholoških in duševnim motenj, kot so anksioznost, stres, nespečnost in depresija, pri čemer na telo vplivamo z vzdraženjem živcev, ki v možgane prenašajo signale za izločanje serotonina, norepinefrina, dopamina, endorfina in ostalih hormonov. Za zdravljenje se posamezniki odločajo zaradi cenovne dostopnosti ter manjšega tveganja stranskih učinkov. Zapleti se namreč pojavljajo le ob nepravilni uporabi igel, kar lahko povzroči infekcije ali poškodbe notranjih organov. V primeru profesionalnega in pravilnega zdravljenja, se je akupunktura izkazala za veljavno metodo, ki značilno izboljša stanje depresivnih posameznikov [9][14].
V zadnjem času se pojavlja vse več raziskav, ki dokazujejo pozitiven učinek psihadeličnih substanc na duševno zdravje, saj naj bi le-te vplivale na možganske regije, ki so odgovorne za čustvene in razpoloženjske motnje in posledično manjšajo klinične simptome le-teh. Med substancami so izpostavljene predvsem ajavaska, psilocibin in LSD [12]. Ajavaska je bila sprva uporabljena v namene religioznih in drugih duhovnih običajev, s svojim delovanjem pa med drugim spodbuja izločanje serotonina ter povečuje prekrvavitev možganov v regijah odgovornih za uravnavanje razpoloženja in emocij. Prav tako raziskovalci opažajo manjšo aktivnost možganskih regij, katerih aktivnost je povečana pri pacientih z depresijo (predeli aktivni med dnevnim sanjarjenjem, razmišljanjem o drugih in sebi ter o preteklosti in prihodnosti). Akutni vplivi substance so spremembe kognitivnega, čustvenega in zaznavnega dojemanja sveta, kar lahko vpliva tudi na zaznavanje sveta depresivne osebe, med dolgotrajnimi učinki pa je opaziti povečanje subjektivnega blagostanja ter posameznikove sposobnosti čuječnosti, zaradi česar se ti lažje spoprijemajo s stresom. Navedene substance ne povzročajo zasvojenosti ali drugih dolgotrajnih negativnih učinkov, zaradi česar se jih ponovno začenja vnašati v prakso zdravljenja [7].
Čuječnost in meditacija sta tehniki urjenja uma, preko katerih lahko dosežemo samoregulacijo misli, čustev, kognicije in vedenja. Prav tako tehniki prinašata pozitivne odzive telesa, kot so znižan srčni utrip, umirjeno dihanje, sprostitev uma, okrepljen imunski sistem, bolj uravnotežen metabolizem ter zagotavljata nižanje stresa, strahu, jeze in ostalih negativnih počutij [1].
Depresivnim posameznikom se pogosto priporoča več telesne aktivnosti, saj ta poveča nevrološko aktivnost in spodbuja rast novih živčnih celic in povezav. Opazimo tudi povečanje ravni endorfinov in zmanjšanje ravni kortizola. Telesna aktivnost prav tako odvrača pozornost od negativnih aspektov življenja, poveča posameznikovo socialno mrežo, zagotavlja občutek vključenosti ter uvid v dejstvo, da se je oseba zmožna motivirati in se naučiti nečesa novega. Oblika zdravljenja je uporabljena kot podporna oblika za okrevanje pacientov z lažjimi in težjimi oblikami depresije [3][9]. Kot podporna oblika zdravljenja je pogosto uporabljena tudi joga, tehnika iskanja fizičnega, duhovnega in psihološkega ravnotežja. Tekom vadbe naj bi posamezniki pridobivali moč in fleksibilnosti telesa ter osvojili tehnike dihanja, kar jim pomaga do večjega zavedanja telesa. Joga zajema tudi različne oblike meditacije, kjer se posameznik ponovno osredotoča na ločevanje sebe od telesa in mišljenja ter preko tega dosega mir, zadovoljstvo in razbremenjenost [8][9].
Manj uporabljeni obliki zdravljenja sta tudi svetlobna terapija in deprivacija spanca. Pri svetlobni terapiji je posameznik dnevno izpostavljen močni in svetli svetlobi, ki vpliva na cikel spanja ter uravnavanje ravni serotonina in ostalih hormonov. Pojavljajo se sicer nekateri stranski učinki, kot so slabost, razdraženost in glavoboli, vendar pa se je tehnika izkazala za učinkovito pri zdravljenju predvsem sezonske depresije [9]. Deprivacija spanca pa je metoda, pri kateri posameznika načrtno prikrajšamo za spanec nekajkrat na teden, kar povzroča povečano delovanje nevronskega sistema. Stranski učinki so pogosta dnevna utrujenost, tehnika pa je učinkovita podporna oblika zdravljenja predvsem pri težjih oblikah depresije [9].
Depresija vpliva tudi na prebavni trakt, saj se je izkazalo, da imajo posamezniki z depresijo v prebavilih drugačno mikrofloro. S probiotiki lahko pomagamo uravnovesiti črevesno floro, izboljšati nekatere simptome, ki jih depresija povzroča ter olajšati depresivno stanje. Uravnavanje mikroflore lahko pomaga in izboljša čustveno vedenje posameznika, saj probiotiki pomagajo pri zmanjšanju dejavnikov, ki spodbujajo kronični stres (npr. zmanjšanje ravni adrenalina in kortizola), prav tako pa spodbujajo plastičnost možganov, nevronsko zdravje in spomin. Za izboljšanje fizičnega in psihičnega zdravja so pogosto priporočene diete in prehranska dopolnila, saj sta možganska struktura in delovanje med drugim odvisni tudi od vnosa ustreznih hranilnih snovi [13].
Pri zdravljenju so pogosto uporabljeni tudi domači pripravki ali rastline, ki spodbujajo posameznikovo zdravje in telesno pripravljenost. Med njimi so navadni rožni koren, žafran, šentjanževka in sivka.
Navadni rožni koren vpliva na vzburjenje živčnega sistema (izločanje serotonina, dopamina in norepinefrina), spodbujanje fizičnega in mentalnega delovanja, sproščanje stresa in posledično lajša nekatere simptome depresije. Poviša se fizična aktivnost, kvaliteta spanca, splošno subjektivno blagostanje in učinkovitost spopadanja s stresom [4]. Šentjanževka je rastlina, ki preko svojega delovanja vpliva na izločanje serotonina. Priporočena je kot osnovna oblika zdravljenja za lažje oblike depresije [9].
Čeprav so vse naštete tehnike spoprijemanja z depresivnimi simptomi dokazano učinkovite, ni gotovo, da bodo vse učinkovito delovale pri vsakemu posamezniku. Pomembno je, da si vsak samostojno izbere in preizkusi tehnike zdravljenja ter ugotovi, katere so zanj primerne. Za veliko alternativnih metod je potrebne precej odločenosti in motivacije, da dosežemo pozitivne učinke ter pred tem ne obupamo. Prav tako je dokazano, da največjo učinkovitost zagotavlja sočasno zdravljenje s psihoterapijo in farmakološkimi pristopi, ostale oblike zdravljenja pa predstavljajo zgolj podporo zdravljenju ter lahko omogočajo hitrejše izboljšanje psihičnega in fizičnega stanja. Spodaj so navedeni nekateri viri pomoči, na katere lahko obrnete se v stiski.
Kam se lahko obrnemo v duševni stiski?
V duševni stiski se lahko obrnemo na osebnega zdravnika, psihoterapevta ali psihiatra v bližini. Obstajajo tudi brezplačne organizacije oziroma organizacije ki nudijo pomoč po dostopni ceni, kot so Posvet (www.posvet.org), Društvo za psihološko svetovanje Kameleon (www.svetovalnicakameleon.si/e-svetovanje/), Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE (Celjska regija) (T: 031 778 772), Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (T Ljubljana: 01 583 75 00, Maribor: 02 234 97 00, Koper: 05 627 35 55), na katere se posameznik lahko obrne ob duševni stiski. Prav tako so na voljo telefonska svetovanja, ki so dostopna tudi do 24 ur na dan: Samarijan, Sopotnik, SOS telefon in Tom telefon. Na novo je vzpostavljena tudi telefonska linija za podporo ob epidemiji (https://www.nijz.si/sl/zazivel-nov-telefon-za-psiholosko-podporo-ob-epidemiji-covid-19-080-51-00), ki je dosegljiva 24 ur na dan na številki 080-51-00. V primeru hude duševne stiske se posameznik lahko obrne na dežurno službo oziroma pokliče na 112.
Viri in literatura
[1] Cardozo-Batista, L. in Tucci, A. M. (2020). Effectiveness of an alternative intervention in the treatment of depressive symptoms. Journal of Affective Disorders, 276, 562–569.
[2] Cipriani, A., Furukawa, T. A., Salanti, G., Chaimani, A., Atkinson, L. Z., Ogawa, Y., … in Egger, M. (2018). Comparative efficacy and acceptability of 21 antidepressant drugs for the acute treatment of adults with major depressive disorder: a systematic review and network meta-analysis. Focus, 16(4), 420–429.
[3] Hidalgo, J. L. T. (2019). Effectiveness of physical exercise in the treatment of depression in older adults as an alternative to antidepressant drugs in primary care. BMC psychiatry, 19(1), 1–7.
[4] Iovieno, N., Dalton, E. D., Fava, M. in Mischoulon, D. (2011). Second-tier natural antidepressants: review and critique. Journal of affective disorders, 130(3), 343–357.
[5] Kamenov, K., Twomey, C., Cabello, M., Prina, A. M. in Ayuso-Mateos, J. L. (2017). The efficacy of psychotherapy, pharmacotherapy and their combination on functioning and quality of life in depression: a meta-analysis. Psychological medicine, 47(3), 414–425.
[6] Miguel-Hidalgo, J. J. in Rajkowska, G. (2002). Morphological brain changes in depression. CNS drugs, 16(6), 361–372.
[7] Palhano-Fontes, F., Barreto, D., Onias, H., Andrade, K. C., Novaes, M. M., Pessoa, J. A., … in Tófoli, L. F. (2019). Rapid antidepressant effects of the psychedelic ayahuasca in treatment-resistant depression: a randomized placebo-controlled trial. Psychological medicine, 49(4), 655–663.
[8] Pilkington, K., Kirkwood, G., Rampes, H. in Richardson, J. (2005). Yoga for depression: the research evidence. Journal of affective disorders, 89(1-3), 13–24.
[9] Ravindran, A. V., Balneaves, L. G., Faulkner, G., Ortiz, A., McIntosh, D., Morehouse, R. L., … in MacQueen, G. M. (2016). Canadian Network for Mood and Anxiety Treatments (CANMAT) 2016 clinical guidelines for the management of adults with major depressive disorder: section 5. Complementary and alternative medicine treatments. The Canadian Journal of Psychiatry, 61(9), 576–587.
[10] Rønberg, M. T. (2019). Depression: out-of-tune embodiment, loss of bodily resonance, and body work. Medical anthropology, 38(4), 399–411.
[11] Thachil, A. F., Mohan, R. in Bhugra, D. (2007). The evidence base of complementary and alternative therapies in depression. Journal of affective disorders, 97(1-3), 23–35.
[12] Vollenweider, F. X. in Kometer, M. (2010). The neurobiology of psychedelic drugs: implications for the treatment of mood disorders. Nature Reviews Neuroscience, 11(9), 642–651.
[13] Wallace, C. J. in Milev, R. (2017). The effects of probiotics on depressive symptoms in humans: a systematic review. Annals of general psychiatry, 16(1), 14–24.
[14] Wang, H., Qi, H., Wang, B. S., Cui, Y. Y., Zhu, L., Rong, Z. X. in Chen, H. Z. (2008). Is acupuncture beneficial in depression: a meta-analysis of 8 randomized controlled trials?. Journal of affective disorders, 111(2-3), 125–134.
[15] Wang, J., Patten, S. B. in Russell, M. L. (2001). Alternative medicine use by individuals with major depression. The Canadian Journal of Psychiatry, 46(6), 528–533.
[16] Yeung, W. F., Chung, K. F., Ng, K. Y., Yu, Y. M., Ziea, E. T. C. in Ng, B. F. L. (2014). A systematic review on the efficacy, safety and types of Chinese herbal medicine for depression. Journal of psychiatric research, 57, 165–175.
