Zelena luč na semaforju, pred vami pa voznik, ki ne spelje. Sekunde tečejo, vam pa popuščajo živci. »Kreten, glej, kaj dela! Spelji že …«.
Vsi smo se že znašli v takšni situaciji. Če vas zanima, zakaj ljudje kričimo drugim voznikom, čeprav vemo, da nas ne slišijo, ali če bi radi izvedeli več o fenomenu, ki ustvarja stresne in nevarne razmere ter lahko vodi celo do prometnih nesreč, lahko več izveste v spodnjem prispevku.
Ko Goofy postane »pošast«
Tudi vožnja je komunikacija – komuniciramo z avtomobilom preko smerokazov, luči, hupanja, pa tudi preko besed, pogledov in ostalih nebesednih gest. Za ljudi, ki se hitreje jezijo, je tudi vožnja v prometu priložnost za sproščanje agresije. Če še ne poznate risanega junaka Goofyja iz 60-ih let prejšnjega stoletja, potem si lahko na tej povezavi ogledate prikupno risanko z naslovom Motor Mania. Ne samo, da vas bo nasmejala, morda vas bo spodbudila tudi k razmisleku o tem, da se ljudje v prometu včasih obnašamo povsem nečloveško, otročje – in še pomembneje, kako nesmiselno in nevarno je takšno početje [1].
Ko iz jeze nastane agresija, ki ima lahko usodne posledice: Kaj je cestni bes?
Že po omenjeni risanki sodeč ne gre za nič kaj novi fenomen, ki je povezan s tem, kako se vsakdanji človek, ko sede v avto, kar naenkrat spremeni v pravo »pošast«. Jeza lahko v človeku nastane zelo hitro, nenadno in zaradi nje lahko oseba stori nekaj, česar sicer ne bi. Z jezo kot čustvom ni nič narobe, vendar jeza ne pomaga rešiti krizne situacije in je potencialno še bolj nevarna, ko se pojavi v avtomobilu med vožnjo. Pomembno je, da se posameznik to čustvo nauči v bolj ogrožajočih situacijah, kot je promet, obvladovati. Pomagajo lahko tehnike globokega dihanja in preusmerjanje pozornosti, njihova vadba v vsakdanu pa olajša prenos na funkcioniranje med vožnjo [1].
Vsaka jeza nad drugega voznika še ne pomeni cestnega besa, ki je definiran kot pojav ekstremnega nasilja, vključno z gestami in besedami, pa tudi kot dejanje, v katerega so vključeni fizično nasilje in nevarni manevri med vožnjo [2].
Cestni bes je pogost, velikokrat prezrt povzročitelj prometnih nesreč. Avstralska študija je pokazala, da sta jeza pri vožnji in iluzija prevelikega nadzora nevarna kombinacija, ki sproža agresivno vedenje v prometu in cestni bes [3]; takšna ekstremna jeza ima vpliv na številne kognitivne funkcije, kot so zmanjšanje pozornosti, slabše sprejemanje odločitev in presojanje, zaznavanje nizkega tveganja, sprejemanje večjega tveganja, kar pa v bistvu tveganje za nesrečo samo povečuje [4]. Ljudje, ki doživljajo cestni bes, običajno sprejemajo več tveganja in niso zaskrbljeni glede posledic svojih dejanj. Določene temperamentne značilnosti vodijo do povečane možnosti cestnega besa, in sicer so to impulzivnost, sovražno mišljenje, pogostejše sprejemanje tveganih odločitev in hitrejša jeza. Cestnemu besu so bolj podvrženi mlajši vozniki moškega spola. Agresivni vozniki sicer niso takšni zgolj na cesti, ampak imajo vzorec obnašanja tudi v vsakodnevnem življenju. Največji povzročitelji cestnega besa so poleg tega še hitrost, hitenje, precenjene sposobnosti in anonimnost [5].
Hitri in drzni – “Jaz sem superheroj”
Določeni dejavniki v avtomobilu (zaprt prostor, udobna notranjost, radio itd.) vozniku dajo občutek varnosti, v ekstremnih pogojih pa tudi občutek “superherojsta”. Pa temu seveda ni tako. Problem nastane, ko se začne posameznik počutiti nemočnega v avtomobilu, npr. med čakanjem v koloni, ob napakah drugih voznikov v prometu itd. To moč skušajo vozniki kompenzirati tako, da so agresivni in jezni, v ekstremu pa nad drugimi vozniki izvajajo cestni bes [6].
Utrujenost, telefon, kaj pa jeza?
Poznamo dve vrsti jeze: vročo in hladno; vroča jeza pomeni, da osebe postanejo odkrito jezne in delajo vedenje v škodo drugih, medtem ko se hladna jeza navezuje na občutek razdraženosti v sebi.
Ljudje, ki doživljajo hladno jezo, so petkrat bolj verjetno udeleženi v prometni nesreči, kot ljudje, ki uporabljajo telefon med vožnjo.
To nikakor ne pomeni, da je uporaba telefona med vožnjo nenevarna, ampak ključno je opozarjati tudi na čustva in druga razpoloženjska doživljanja voznika med vožnjo. Strokovnjaki varne vožnje opozarjajo, da bi morala biti tudi agresivnost opredeljena kot prekršek in kazensko obravnavana, pri čemer pa je problem opredelitev agresivnosti [6].
Biologija cestnega besa
Profesor in psihiater iz Univerze v Chicagu, Emil Coccaro, je več let preučeval Občasno eksplozivno motnjo (ljudje s to motnjo reagirajo z nasilnimi ali verbalno agresivnimi izpadi; vsi, ki doživljajo cestni bes, nimajo nujno te motnje, je pa lahko cestni bes simptom za to motnjo). Osnova za to motnjo naj bi bilo prepričanje osebe, da je vsak spodrsljaj ali kazen, ki doleti to osebo, osebna in namerna (ang. hostile attribution bias) – po domače rečeno, voznik meni, da je vsaka napaka drugega voznika njemu namenjena kot izzivanje ali kljubovanje [7]. Agresija naj bi imela tako psihološke izvore, kot tudi biološke korenine. Povišana koncentracija serotonina ali dopamina, ki nista v ravnovesju, se pogosto povezujeta z impulzivnim in agresivnim vedenjem, tako pri ljudeh, kot pri živalih [8].
Zakaj v svojem avtu drugemu vozniku zakričimo »spelji že«, čeprav vemo, da nas drugi voznik ne sliši?
Ljudje v življenju, tudi v prometu, težimo k temu, da nas ljudje okoli nas slišijo in da jim lahko povemo, kako se počutimo, saj s tem validiramo oz. obdelamo negativno čustveno izkušnjo. Ker pa se zavedamo, da nas iz avtomobila nihče ne more dejansko slišati, svojo razdraženost pogosto sporočamo preko obraznih ekspresij, utripanja z lučmi, »blendanja« ali »pozdrava z enim prstom«, s čimer se nasprotovanje in bes med vozniki samo še povečujeta. Prvi ukrep, ko se srečamo s cestnim besom, je zagotovo, da ohranimo mirno kri in se izogibamo dejanjem, ki bi povzročila še več vznemirjenja [5].
Drugih ne morete kontrolirati, lahko samo sebe!
Nekaj nasvetov, kako reagirati, ko se znajdemo v cestnem besu kot žrtev, je na sličici zgoraj. Poleg tega pa je ključno prakticirati prijaznost, tako da začnete pri sebi. Koncentrirajte se na vožnjo, pri čemer ne rabimte vzpostavljati očesnega kontakta z osebo, ki nad vami izvaja cestni bes. Prakticirajte globoko dihanje, zaprite okna, uživajte glasbo brez reklam [1]. Zavedajte se, da je cestni bes bizarno smešen, življenjsko ogrožajoč in ne nekaj, v čemer bi morali sodelovati. Nikoli. Vsi delamo napake na cesti. Če naredite nekaj narobe, se opravičite in če kdo drug naredi kaj narobe, mu odpustite. Verjemite, vaš dan bo veliko lepši.
Če vas zanima več iz tega področja, obiščite spletne strani, kot so:
- Javna agencija RS za varnost prometa : https://www.avp-rs.si/management-varnosti-cestnega-prometa/programi-za-vecjo-varnost/vozimopametno-2/
- Vozimo varno – http://www.vozimo-varno.si/index.php/sl/
- Ne boj se http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=15597.0 o deljenju izkušenj na forumu o obvladovanju agresije
- Slovenska policija (varnost v prometu) Policija – Varnost v prometu
Viri in literatura
[1] Sharkin, B. S. (2004). Road rage: Risk factors, assessment, and intervention strategies. Journal of Counseling & Development, 82(2), 191-198.
[2] Deffenbacher, J.L., Deffenbacher, D.M., Lynch, R.S. in Richards, T.L. (2003). Anger, aggression and risky behavior: A comparison of high and low anger drivers. Behaviour Research and Therapy, 41(6), 701-718.
[3] Stephens, A. N. in Ohtsuka, K. (2014). Cognitive biases in aggressive drivers: Does illusion of control drive us off the road?. Personality and individual differences, 68(1), 124-129.
[4] Blanchette, I. in Richards, A. (2010). The influence of affect on higher level cognition: A review of research on interpretation, judgement, decision making and reasoning. Cognition & Emotion, 24(4), 561-595.
[5] Deffenbacher, J. L., Oetting, E. R. in Lynch, R. S. (1994). Development of a driving anger scale. Psychological Reports, 74(1), 83-91.
[6] Zeynep, R. E. V. A. (2019). Field study on knowledge, attitudes and behaviors regarding violence in traffic and road rage. Journal of scientific perspectives, 3(5), 39-50.
[7] Best, M., Williams, J. M. in Coccaro, E. F. (2002). Evidence for a dysfunctional prefrontal circuit in patients with an impulsive aggressive disorder. Proceedings of the National Academy of Sciences, 99(12), 8448-8453.
[8] Coccaro, E. F. (2017). Testosterone and aggression: more than just biology?. Biological psychiatry, 82(4), 234.
Viri slik
Naslovna slika pridobljena na spletnem naslovu: https://findlaylaw.ca/blog/road-rage-can-have-deadly-consequences/
Slika 1 pridobljena na spletnem naslovu https://www.google.si/search?q=road+rage+goofy&tbm=isch&ved=2ahUKEwjbnJ_2so7tAhWOyKQKHcePCO4Q2-cCegQIABAA&oq=road+rage+goofy&gs_lcp=CgNpbWcQAzIECAAQEzIICAAQCBAeEBNQvbgDWO7AA2DXwgNoAHAAeACAAbQBiAH9BZIBAzAuNpgBAKABAaoBC2d3cy13aXotaW1nwAEB&sclient=img&ei=ski2X9v7Jo6RkwXHn6LwDg&bih=657&biw=1366#imgrc=hKFxD6VLy0CapM
