Nekaj dni nazaj, 10. 10., je bil svetovni dan duševnega zdravja. Pogosto slišim, da se v zadnjih letih vse več govori o duševnem zdravju – morda celo preveč; da imajo tako ali tako že vsi duševne težave; da smo postali samo premalo odporni na normalne življenjske izzive; da je ves ta govor o duševnem zdravju prenapihnjen in dramatiziran; da socialna omrežja romantizirajo duševne težave, zato nas ima te težave vse več. Vendar pa mislim, da obstaja vsaj nekaj pomembnih razlogov, zakaj je o duševnem zdravju še vedno smiselno govoriti.
1. O duševnem zdravju se zares javno in sistematično govori šele zadnjih nekaj desetletij, veliko pa se o njem govori šele zadnjih nekaj let. Pozornost, namenjena duševnemu zdravju, bo tako vedno zaostajala za pozornostjo, ki jo je družba skozi celotno človeško zgodovino posvečala fizičnemu zdravju. Poleg tega nikoli ne slišimo, da se preveč govori o fizičnem zdravju. Redkokdo bi verjetno izpostavil, da je po vseh teh desetletjih počasi dovolj govorjenja o raku, aidsu, kronični fizični bolečini ali osteoporozi. Zakaj bi duševno zdravje zahtevalo kaj manj pozornosti?
2. O duševnem zdravju se zares veliko govori in se ga destigmatizira le v nekaterih delih populacije: med mladimi (običajno dekleti in ženskami) v razvitih državah z visokim BDP (Mascayano idr., 2015). Duševne težave še vedno ostajajo stigmatizirane in tabuizirane v mnogih delih sveta in med mnogimi skupinami ljudi: med starejšimi (Stewart idr., 2015), med pripadniki določenih kultur (Rafal idr., 2018), med moškimi (Oliffe idr., 2016), na delovnem mestu oz. med delodajalci (Hipes idr., 2016), v ruralnih območjih/na vasi (Stewart idr., 2015) itd.
3. Čeprav se ponekod o duševnem zdravju govori vse več, se o njem poroča na omejen in pogosto neustrezen način (Dunn, 2017; Jadayel idr., 2017; Logrieco idr., 2021; Shrestha, 2018). Družbeno sprejemljivo je začelo postajati opozarjanje na depresijo, anksioznost, izgorelost/kronični stres in restriktivne motnje hranjenja (anoreksijo), ker so te duševne težave običajno odraz družbeno zaželenih lastnosti: perfekcionizma, visoke ambicioznosti, storilnosti, prekomerne samodiscipline, potrebe po nadzoru, zaskrbljenosti in odgovornosti. O večini ostalih duševnih težav večinoma še vedno neradi govorimo: o osebnostnih motnjah, bipolarni motnji, shizofreniji, psihozah, obsesivno-kompulzivni motnji, kompulzivnem prenajedanju, bulimiji, ADHD. Redko govorimo o manj romantični in manj družbeno sprejemljivi realnosti duševnih težav: o nezmožnosti redne zaposlitve, nezmožnosti dokončanja izobraževanja, zmanjšanju produktivnosti, apatiji, pomanjkanju energije za vsakdanje obveznosti, zanemarjanju osebne higiene, pomanjkanju volje do življenja. Redko se govori o tem, da osebe s težavami v duševnem zdravju pogosto zanemarjajo socialne stike in imajo lahko hude težave v medosebnih odnosih, ker druženje zahteva preveč energije; o tem, da mnogi ne uspejo dosegati ciljev, ki bi jih želeli, ker za njihovo doseganje preprosto nimajo motivacije; o tem, da imajo osebe z duševnimi težavami več finančnih težav, ker težje pridejo do službe zaradi stigme/diskriminacije ali ker ne zmorejo ohranjati tempa 40-urnega delovnika; o občutkih krivde; o fizičnih težavah, ki so pogosto posledica duševnih težav oziroma jih spremljajo; o nižji akademski uspešnosti; o tem, da mnoge osebe preživijo svoje dneve v postelji, ker jim je ideja, da bi morali vstati in se soočiti z vsakdanjimi težavami in zahtevami, preprosto preveč strašljiva in zahteva preveč energije, motivacije in volje, ki je osebe z duševnimi težavami pogosto nimajo; o tem, da je porast duševnih težav pogosto tudi odziv na naraščajoče družbene težave, kot so ekonomska negotovost in družbeni pritisk po uspešnosti, produktivnosti, ambicioznosti in stalni razpoložljivosti na delovnem mestu; o tem, da je pomoč za osebe z duševnimi težavami v javnem zdravstvu izjemno težko dostopna, v privatnem sektorju pa je preprosto bistveno predraga, da bi si jo večina ljudi lahko privoščila na tedenski ravni. Dokler ne bomo resnično naslovili vseh vidikov duševnega zdravja, je o njem še naprej smiselno govoriti.
4. Na mnoga vprašanja, vezana na »zdravljenje« duševnih težav, je (in morda vselej bo) izjemno težko ali nemogoče zadovoljivo odgovoriti. Kako se soočati s strahom pred smrtjo; ali lahko kdaj zares prebolimo smrt bližnje osebe; kako odpustiti bližnji osebi, ki je storila samomor; ali lahko kdaj zares povsem ozdravimo od motenj hranjenja; kako živeti s kroničnimi in družbeno stigmatiziranimi duševnimi težavami, ki osebi onemogočajo redno zaposlitev; kako o duševnih težavah spregovoriti na delovnem mestu, da bi dobili podporo, ki jo potrebujemo, a hkrati zaradi tega ne bi bili stigmatizirani ali celo odpuščeni; kako »pozdraviti« osamljenost; ali je samomor kdaj resnično edina možna rešitev; kako živeti produktivno življenje, če osebi kronično primanjkuje vsakršne motivacije in energije; kaj če nam duševne težave onemogočajo izpolnjujoče medosebne odnose itd.? Za skoraj nobeno duševno težavo ne obstaja univerzalna, zagotovo učinkovita, hitra in enostavna rešitev, ki bi delovala za vse (ali za večino ljudi) in ki ne bi zahtevala osebnega napora, truda in pomoči okolice. Zato se zdi praktično nemogoče preveč govoriti o duševnih stiskah. Žal bo verjetno vselej obstajalo neprimerljivo več nerešenih (in morda nerešljivih) vprašanj kot pa teh, na katera bomo znali odgovoriti in jih razrešiti. Redkokatera duševna stiska je namreč približno tako enostavno, hitro in učinkovito rešljiva kot prehlad ali zlomljena roka.
Zaradi vsega tega je smiselno še naprej in še več govoriti o duševnem zdravju.
Viri
- Dunn, E. R. (2017). Blue is the New Black: How popular culture is romanticizing mental illness.
- Hipes, C., Lucas, J., Phelan, J. C. in White, R. C. (2016). The stigma of mental illness in the labor market. Social Science Research, 56, 16-25.
-
Jadayel, R., Medlej, K. in Jadayel, J. J. (2017). Mental disorders: A glamorous attraction on social media. Journal of Teaching and Education, 7(1), 465-476.
- Logrieco, G., Marchili, M. R., Roversi, M. in Villani, A. (2021). The paradox of tik tok anti-pro-anorexia videos: How social media can promote non-suicidal self-injury and anorexia. International Journal of Environmental Research and Public Health, 18(3), 1041.
- Mascayano, F., Armijo, J. E. in Yang, L. H. (2015). Addressing stigma relating to mental illness in low-and middle-income countries. Frontiers in Psychiatry, 6, 38.
- Oliffe, J. L., Ogrodniczuk, J. S., Gordon, S. J., Creighton, G., Kelly, M. T., Black, N. in Mackenzie, C. (2016). Stigma in male depression and suicide: A Canadian sex comparison study. Community Mental Health Journal, 52(3), 302-310.
- Rafal, G., Gatto, A. in DeBate, R. (2018). Mental health literacy, stigma, and help-seeking behaviors among male college students. Journal of American College Health, 66(4), 284-291.
- Shrestha, E. C. H. O. (2018). Echo: The romanticization of mental illness on Tumblr. 69 Echo: the Romanticization of Mental Illness on Tumblr|Anima Shrestha.
- Stewart, H., Jameson, J. P. in Curtin, L. (2015). The relationship between stigma and self-reported willingness to use mental health services among rural and urban older adults. Psychological Services, 12(2), 141.
-
Jadayel, R., Medlej, K. in Jadayel, J. J. (2017). Mental disorders: A glamorous attraction on social media. Journal of Teaching and Education, 7(1), 465-476.
