Človek svoje življenje zaznava kot bolj polno in kvalitetno, če ima pri vsakodnevnem delovanju občutek samoučinkovitosti, pri svojih aktivnosti doseže to, kar si zada, in se hkrati izogne neugodju ter negativnim posledicam, ob tem pa dobiva tudi pozitivna odobravanja s strani bližnjih oseb ali širše javnosti in tako vzdržuje občutek temeljne varnosti in zdravja z odsotnostjo nevarnosti bolezni ali poškodbe [1]. Ellis [1] poudarja tudi, da zadovoljevanje omenjenih potreb ni nujno potrebno za preživetje, so pa nujne zato, da človek živi bolje in z več optimizma. Perfekcionizem se razvije, ko začne oseba zgoraj omenjene potrebe bolj kot želje razumeti kot pravila in zapovedi, ki jih povezuje z glagolom »moram« (npr. »Moram uspešno opraviti izpit« ali »Moram navdušiti ljudi okoli sebe«). V primeru, da posameznik nima razvitega občutka samoučinkovitosti, to prinaša posledice tudi pri ostalih potrebah. Ob pomanjkanju samozaupanja namreč obstaja večja verjetnost, da: pri delu ne bo učinkovit, bo deležen manjše podpore in odobravanja s strani drugih ljudi ter bo izpostavljen nevarnosti nesreče ali poškodbe.
Perfekcionizem v družinskem okolju
Flett in sodelavci [2] opisujejo več modelov oblikovanja perfekcionističnih nagnjenj, ki se razvijejo že v otroštvu. Model socialnih pričakovanj opisuje, da se otrok nauči, da dobi starševo pozornost in odobravanje zgolj, če je popoln in zadosti starševskim željam in pričakovanjem. Tako otrok razvije prepričanje, da je njegova vrednost pogojena z dosežki in ustrezanjem vnaprej postavljenim standardom, to prepričanje pa prenese tudi v odraslost in na vsa področja svojega delovanja, kjer se na vse pretege trudi ugoditi ne samo svojim kriterijem, temveč tudi tistim, za katere čuti, da so mu posredovani s strani drugih (npr. širše družbe). K temu prispeva tudi zaskrbljenost staršev in s tem povezano pogosto opozarjanje staršev na otrokove napake, spodbujanje otrok k temu, da so stalno pozorni na napake v svojem vedenju ali izgledu, ali pa poudarjanje pomembnosti mnenja drugih ljudi (npr. »Popravi si majico. Kaj pa si bodo mislili ljudje na ulici?«). Drugi dejavnik družinskega okolja je lahko tudi modelno učenje, tj. otrokovo posnemanje starševskega perfekcionizma. Otrok sprva opazuje starše, zlasti njihov odnos do dosežkov in porazov (npr. ali si nagrado privoščijo po vsakem dosežku ali zgolj tistih največjih ter kako govorijo sami s sabo in s svojim partnerjem ob lastnih ali njegovih neuspehih ipd.). Obstaja tudi možnost, da oseba razvije nerealistično visoke standarde kot obrambni mehanizem, ki ga je bila v otroštvu primorana razviti zaradi kaotičnega ali disfunkcionalnega družinskega okolja (npr. alkoholizem, nasilje, zanemarjanje). V takih primerih je perfekcionizem lahko poskus obrambe (»Če bom popoln, me nihče ne bo prizadel ali tepel.«) ali vzpostavitve predvidljivosti in nadzora nad kaotično situacijo (»Dokler se strogo držim pravil in dosegam standarde, vem, kako se bodo ljudje odzivali in kako se bo situacija končala.«).
Oblike perfekcionizma
Ločimo tri vrste perfekcionizma:
- perfekcionizem, usmerjen proti sebi
- perfekcionizem, usmerjen proti drugim
- družbeno pripisan perfekcionizem
Perfekcionizem, usmerjen proti sebi, vključuje postavljanje visokih standardov, ki so v večini primerov nerealistični, zato jih oseba ne doseže. O perfekcionizmu govorimo, ko oseba ne zmore sprejeti neuspeha in se sprijazniti z dejstvom, da standardov ni dosegla. V primeru, da oseba stremi k popolnosti in hkrati sprejema tudi dejstvo, da v vsaki situaciji tega ne more doseči, gre za zdravo in učinkovito obliko perfekcionizma, ki jo lahko primerjamo z ambicioznimi prizadevanji [3]. Perfekcionistične težnje se po eni strani povezujejo z višjo ravnjo samozavesti, nižjimi nivoji tesnobe in depresivnosti, hkrati pa omogočajo tudi pozitivno spremembo vedenja, ki ga oseba prilagodi tako, da se poveča verjetnost doseganja cilja. Ne glede na to pa se iskanje popolnosti za vsako ceno povezuje tudi z doživljanjem tesnobe in drugih negativnih občutkov v primerih, ko osebi bolj kot to, da da vse od sebe, postane pomembno to, da je pri tem popolna in brezhibna [4]. Perfekcionizem se lahko kaže tudi v odnosu do drugih ljudi (perfekcionizem, usmerjen k drugim) in vključuje visoka pričakovanja do drugih brez sprejemanja občasnega odstopanja od popolnosti, tovrstno strogo obsojanje napak pa pogosto pripomore h krhanju medosebnih odnosov. Tretja vrsta perfekcionizma, tj. družbeno pripisan perfekcionizem, se kaže v prevzemanju (pre)visokih meril, ker je posameznik prepričan, da mu tako narekuje družba in socialno okolje. V tem primeru oseba ni zmožna sprejeti dejstva, da družba postavlja določene standarde, za katere pa ni nujno, da jim posameznik sledi in jih upošteva. Družbeno pripisan perfekcionizem se lahko torej kaže kot tesnoba ali razočaranje samega nad sabo, ker oseba ne dosega družbeno določenih meril, mogoče pa je tudi, da posameznik družbenih standardov ne ponotranji, temveč se nanje odzove z jezo in agresijo, ker jih zaznava kot neupravičene. Slednja možnost vseeno pomeni, da pusti, da ti standardi vplivajo nanj. Tako posameznik samega sebe ni zmožen sprejemati neodvisno od pričakovanj drugih ljudi [3].
Vsakdanje življenje in medosebni odnosi
Ljudje, ki so nagnjeni k perfekcionizmu, so prepričani, da bodo v primeru neuspeha ali poraza bližnje osebe izgubile zanimanje zanje. Raziskave kažejo, da se to odraža tudi v njihovem načinu samogovora, za katerega je značilno več obupavanja, samokritike in manj spodbujanja [5]. Prav tako sta Besharat in Shahidi v svoji študiji [6] ugotovila, da so se negativne oblike perfekcionizma (tj. nesprejemanje lastnih pomanjkljivosti in iskanje napak pri svojih dosežkih) pozitivno povezovale z jezo in ruminacijo. To pomeni, da perfekcionistični posamezniki nepredvidljive situacije zaznavajo kot grožnjo ali frustracijo, hkrati pa jeza močno aktivira telesno doživljanje, zato je dolgotrajno doživljanje tega čustva povezano z mnogimi zdravstvenimi težavami (npr. prebavne težave, srčne bolezni, kronična bolečina) [7]. Besharat in Shahidi sta ugotovitve pojasnila tudi preko slabše samopodobe in nižjega zaupanja v svoje sposobnosti, ki sta značilna za perfekcionistične posameznike, in sicer naj bi ravno to pomanjkljivo samozaupanje v situacijah, kjer posameznik oceni, da so medosebne zahteve višje od njegovih sposobnosti, pripomoglo k doživljanju jeze [6].
Ruminacija pomeni stalno premlevanje in miselno analiziranje preteklih, trenutnih ali prihodnjih dogodkov ali občutij, ki jih je posameznik deležen. Raziskovalci s tega področja razumejo povezavo med ruminacijo in perfekcionizmom predvsem preko stalnega samoobtoževanja, kaznovanja in pretiranega posploševanja neuspehov, ki so značilni za ljudi, ki so nagnjeni k ekstremnim oblikam perfekcionizma [8]. Za take posameznike je torej značilno, da tudi ob manjših neuspehih te posplošujejo na vsa ostala področja delovanja, hkrati pa dlje časa po dogodku premišljujejo, kaj je šlo narobe, kje so storili napako in kaj bi lahko storili bolje, krivdo za poraz pa vedno pripisujejo sebi. Perfekcionizem spremeni tudi dinamiko medosebnih odnosov. Raziskovalci, ki so preučevali perfekcionizem v partnerskih odnosih, so ugotovili, da se družbeno pripisani perfekcionizem in perfekcionizem, usmerjen k drugim ljudem, pozitivno povezujeta, kar pomeni, da oseba od partnerja zahteva zgolj popolnost, partner pa to zazna in se zaveda perfekcionističnih standardov, ki so mu vsiljeni od zunaj. Ta zaznava spremeni tudi dojemanje odnosov, in sicer so rezultati pokazali, da tako družbeno pripisan perfekcionizem kot perfekcionizem, usmerjen k drugim osebam, pri partnerjih znižujeta zadovoljstvo z odnosom in dolgoročno predanost zvezi [9].
Viri in literatura
[1] Ellis, A. (2002). The role of irrational beliefs in perfectionism. V G. L. Flett in P. L. Hewitt (Ur.), Perfectionism: Theory, research, and treatment (str. 217–229). American Psychological Association.
[2] Flett, G. L., Hewitt, P. L., Oliver, J. M. in Macdonald, S. (2002). Perfectionism in children and their parents: A developmental analysis. V G. L. Flett in P. L. Hewitt (Ur.), Perfectionism: Theory, research, and treatment (str. 89–132). American Psychological Association.
[3] Hewitt, P. L. in Flett, G. L. (1991). Perfectionism in the self and social contexts: Conceptualization, assessment, and association with psychopathology. Journal of Personality and Social Psychology, 60(3), 456-470.
[4] Campbell, J. D. in Di Paula, A. (2002). Perfectionistic self-beliefs: Their relation to personality and goal pursuit. V G. L. Flett in P. L. Hewitt (Ur.), Perfectionism. Theory, research, and treatment. Washington, DC: American Psychological Association.
[5] Conroy, D. E., Kaye, M. P. in Fifer, A. M. (2007). Cognitive links between fear of failure and perfectionism. Journal of Rational-Emotive and Cognitive-Behavior Therapy, 25(4), 237-253.
[6] Besharat, M. A. in Shahidi, S. (2010). Perfectionism, anger, and anger rumination. International Journal of Psychology, 45(6), 427–434.
[7] McKeen, N. A., Chipperfield, J. G. in Campbell, D. W. (2004). A longitudinal analysis of discrete negative emotions and health-services use in elderly individuals. Journal of Aging and Health, 16(2), 204-227.
[8] Watkins, E. (2004). Appraisals and strategies associated with rumination and worry. Personality and Individual Differences, 37(4), 679-694.
[9] Stoeber, J. (2012). Dyadic perfectionism in romantic relationships: Predicting relationship satisfaction and longterm commitment. Personality and Individual Differences, 53(3), 300-305.
