Včasih sem nezadovoljna s svojim partnerskim odnosom. Takrat najraje okrivim partnerja. Zdi se mi, da je on kriv, da je stanje takšno, kakršno je. Njemu se zdi, da sem kriva jaz.
Lahko bi se prerekala v neskončnost glede tega, kdo je kriv in kdo se mora spremeniti, da bo boljše, ampak to ne bo prineslo nobene bistvene izboljšave.
Četudi bi se uspela zediniti o tem, kdo je kriv in kdo se mora spremeniti, bi se s tem samo oddaljila od resnice. It takes two to tango. Najverjetneje sva na nek način kriva oba ali pa nobeden, spremeniti bi se morala oba ali pa nobeden.
Point je v tem, da ni point v tem, kdo je kriv, ampak v tem, kdo lahko prevzame odgovornost, da se stvari izboljšajo.
Iskanje krivca nas samo odvrača od konstruktivne rešitve.
Vprašam se lahko torej, kaj lahko JAZ naredim, da se bo odnos izboljšal.
V partnerskem odnosu bomo najdlje prišli, če oba prevzemata odgovornost in se oba sprašujeta, kaj sama lahko naredita ali spremenita, da se bo odnos izboljšal.
Vem, najbolje bi bilo, če bi se partner spremenil. Ampak to res ni point.