Konci ljubezenskih zvez od nekdaj povzročajo bolečino, predvsem tisti, ki se povezujejo z neiskrenostjo in izogibanjem. V današnjem času se je kot posledica hitrega razvoja tehnologije pojavila nova oblika prekinitve odnosa, ki jo imenujemo “ghostanje“. Prekinitev odnosa (ali zgolj komunikacije) še nikoli ni bila lažja in bolj elegantna kot sedaj.
“Ghostanje” je enostranska prekinitev komunikacije z drugo osebo v upanju, da bo to povzročilo zaključek odnosa. Žrtev “ghostanja” ne more ponovno vzpostaviti komunikacije, zato mora sprejeti dejstvo, da se je odnos končal [1]. Izraz “ghostanje” označuje širok razpon dejanj, na primer prenehanje oglašanja na telefon, prenehanje odgovarjanja na sporočila in prenehanje sledenja ali blokiranje na družbenih omrežjih. V primerjavi z ostalimi, bolj tradicionalnimi oblikami prekinitve odnosov, “ghostanje” opredeljujejo naslednje štiri značilnosti:
- Odvije se s pomočjo določenih komunikacijskih kanalov, na primer družbenih omrežij in aplikacij za spoznavanje novih ljudi (Tinder).
- Natančno lahko določimo posameznika, ki “ghostanje” začenja, in posameznika, ki je prejemnik “ghostanja”.
- Ni potrebno, da sta posameznika v romantičnem odnosu, temveč sta lahko v kakršni koli obliki komunikacije (neznanca, znanca, prijatelja, v fazi spoznavanja…).
- V nekem časovnem obdobju ima lahko posameznik več izkušenj “ghostanja” z različnimi osebami, pri čemer lahko “ghostanje” hkrati začenja in prejema [1].
Kako pogosto je “ghostanje“?
Znanstvene študije kažejo, da je “ghostanje” precej pogost pojav. V eni izmed študij je četrtina udeleležencev poročala, da je bila žrtev “ghostanja”, petina pa je poročala, da je “ghostanje” že uporabila kot strategijo prekinitve romantičnega odnosa [2]. V drugi študiji je bil odstotek udeležencev, ki so izkusili “ghostanje”, še višji: 14 % je “ghostanje” začelo, 21 % je bilo žrtev “ghostanja”, 51 % pa je imelo izkušnjo z obojim [3]. Ker sta bili omenjeni študiji narejeni v Združenih državah Amerike in Kanadi, ostaja odprto vprašanje, ali so odstotki podobni tudi v Sloveniji. Avtorji pa predvidevajo, da je “ghostanje” razširjeno predvsem med mladimi na prehodu v odraslost, torej med posamezniki, starimi od 18 do 29 let [4].
Zakaj “ghostamo“?
V študiji so udeleženci navedli pet razlogov, zaradi katerih v vsakdanjem življenju prekinejo komunikacijo z drugo osebo. Prvi razlog je
prikladnost. “Ghostanje” je namreč lažje in vzame manj napora kot sestavljanje sporočila ali srečanje z osebo, da bi jo zavrnili. Drugi razlog, privlačnost, se nanaša na dejstvo, da se nam nekatere osebe sčasoma ne zdijo več tako privlačne kot na začetku. Ko začnemo izgubljati zanimanje, želimo prekiniti tudi komunikacijo. Kot tretji razlog so udeleženci navedli neprijeten in neroden pogovor, ki so se mu želeli izogniti. Četrti razlog se nanaša na trajanje in značilnosti odnosa. “Ghostanje” je bolj sprejemljivo, ko je odnos manj intimen, smo v odnos vložili manj, smo se z osebo pogovarjali le kratek čas in je nismo srečali v živo. Peti razlog, varnost, pa udeležencem omogoča, da brez slabe vesti zavarujejo sebe in prekinejo komunikacijo, ko se oseba začne vesti čudno in pretirano vsiljivo [4]. Pogosta strategija je torej takrat, ko druga oseba ne sprejme zavrnitve in nadaljuje s pošiljanjem nezaželenih in agresivnih sporočil [5].
Čeprav se “ghostanje” lahko pojavi v različnih oblikah, je še posebej pogosto na aplikacijah za spoznavanje novih ljudi, na primer na Tinderju. Avtorji so ugotovili, da so motivi za “ghostanje” tu podobni kot pri ostalih oblikah komunikacije (ohranjanje varnosti, želja po izogibanju neprijetni interakciji, neskladnost med željami začetnika in prejemnika “ghostanja”…). Hkrati ima “ghostanje” na tovrstnih aplikacijah tudi nekatere posebnosti. Udeleženci raziskave so omenili, da aplikacija olajša proces “ghostanja“, saj zagotavlja določeno mero anonimnosti in omogoča preprosto prekinitev ujemanja ter brisanje vseh pogovorov z osebo. Udeleženci so poleg tega čutili, da do ostalih uporabnikov aplikacije nimajo nobenih obveznosti in lahko torej kadar koli prekinejo komunikacijo. Omenjeno prepričanje se povezuje z dejstvom, da uporaba aplikacij za spoznavanje novih ljudi pogosto bolj kot na vzpostavljanje kakovostnih odnosov spominja na igro in prostočasno aktivnost [5].
Kdo “ghosta“?
Avtorji, ki so preučevali povezanost “ghostanja” z nekaterimi individualnimi dejavniki, so odkrili majhne povezave. V študiji so ugotovili, da se “ghostanje” šibko ali pa se sploh ne povezuje z načini reševanja konfliktov, medosebnimi spretnostmi, samopodobo in občutkom moči [6]. Dosedanje raziskave torej kažejo, da “ghostanja” ne določajo lastnosti osebe, ampak lastnosti situacije. Določena situacija, npr. neprijeten pogovor, ki ga želimo prekiniti, bolj vpliva na to, da se odločimo za “ghostanje”. Ali to pomeni, da lahko vsakdo med nami pod določenimi pogoji “ghosta”? To bo potrebno še ugotoviti, saj na tem področju v prihodnosti pričakujemo več raziskav.
Druge raziskave so kljub vsemu opozorile na nekatere lastnosti ljudi, ki se odločijo za “ghostanje”. Posamezniki, ki so se že znašli v vlogi prejemnika “ghostanja”, so bolj verjetno tudi že “ghostali”, čeprav ostaja nepojasnjeno, katero vedenje se je pojavilo najprej [6]. V neki drugi študiji so imeli udeleženci, ki so pogosteje “ghostali” in imeli bolj pozitivna stališča do “ghostanja”, bolj izražena prepričanja o usodi. Ti posamezniki so verjeli, da odnosi uspejo, če sta si dve osebi usojeni, v nasprotnem primeru pa propadejo. Udeleženci, ki so imeli izražena prepričanja o rasti, pa so imeli bolj negativna stališča do “ghostanja”. Ti posamezniki so bili prepričani, da se je za odnose potrebno aktivno truditi in jih lahko izboljšamo s pomočjo komunikacije [2]. “Ghostanje” se morda ne povezuje z osebnostnimi lastnostmi, vendar pa se, kot kaže, povezuje vsaj z nekaterimi prepričanji.
Kakšne posledice prinaša “ghostanje“?
Prejemniki “ghostanja” se po dogodku počutijo slabše kot posamezniki, ki so se odločili za “ghostanje” [7]. Udeleženci študije, ki so se znašli v vlogi prejemnika “ghostanja”, so po dogodku poročali o žalosti, prizadetosti, jezi in razočaranju. Nekateri so opazili tudi znižanje samopodobe in depresivno razpoloženje [5]. Raziskava je pokazala, da se po dogodku najpogosteje pojavita dva odziva. Nekateri ljudje “ghostanje” sprejmejo in se tolažijo, da je to sestavni del spoznavanja novih ljudi ter iskanja romantičnega partnerja. Drugi po izkušnji postanejo manj zaupljivi in previdnejši, ko navezujejo stik z novimi ljudmi. Včasih ljudje postanejo pesimistični in se odločijo, da se bodo za nekaj časa umaknili iz sveta zmenkov [1].
Po izkušnji “ghostanja” se posamezniki znajdejo v stanju negotovosti, posledično pa uporabljajo različne strategije, da bi
poiskali manjkajoče informacije. Poskus kontaktiranja osebe, da bi dobili pojasnilo, je pogosto neučinkovita strategija, saj se začetnik “ghostanja” le redko odzove na takšne poskuse. Tudi spremljanje osebe na družbenih omrežjih je neučinkovito z vidika iskanja informacij, hkrati pa povzroča dodatno trpljenje in negotovost. Žrtev “ghostanja” lahko namreč vidi pomembne dogodke in nove ljudi v življenju začetnika “ghostanja”, hkrati pa sama z njim ne more več vzpostaviti stika. Med najbolj učinkovite strategije sodijo osredotočanje na prihodnost, ukvarjanje z drugimi aktivnostmi in vzpostavljanje odnosov z drugimi ljudmi, torej tiste strategije, pri katerih oseba ne išče informacij glede prekinjenega odnosa [1].
Posamezniki, ki so žrtev “ghostanja”, poskušajo dogodek racionalizirati in iščejo možne razloge, zakaj je do njega prišlo. V raziskavi so udeleženci kot možne razloge med drugim navajali alternativne potencialne partnerje, nepripravljenost na resnejši odnos, (nepojasnjeno) izgubo zanimanja in osebnostne pomanjkljivosti prejemnika ali začetnika “ghostanja” [8]. Ni nujno, da jih te razlage potolažijo, saj se predvsem zavrnitev zaradi neke druge osebe povezuje z dodatnim poslabšanjem počutja [9]. Kljub vsemu pa posamezniki po izkušnji “ghostanja” niso vedno črnogledi, saj se včasih celo prepričujejo, da se jim je dogodek zgodil z razlogom [8].
Obsojanje ali razumevanje “ghostanja“?
Po eni strani se zdi, da je “ghostanje” hladno dejanje, ki nakazuje na pomanjkanje zmožnosti vživljanja v drugo osebo. Ne moremo namreč spregledati nekaterih negativnih posledic, ki jih lahko pusti. Najbolj zaskrbljujoče je verjetno, da žrtve “ghostanja” po številnih podobnih izkušnjah krivdo začnejo pripisovati sebi in torej začnejo verjeti, da je nekaj narobe z njimi [1]. Po drugi strani ljudje ne “ghostajo” vedno s slabimi nameni. Včasih želijo le poskrbeti za lastno varnost ali se izogniti doživljanju negativnih čustev, ki bi jih povzročilo neposredno soočenje. Včasih je “ghostanje” le posledica kulture aplikacij za spoznavanje novih ljudi, kjer se posamezniki sčasoma naučijo, da “ghostanje” ni nič posebnega in je sprejemljiv način prekinitve pogovora. Tinder je primer aplikacije, kjer je “ghostanje” postalo že skoraj norma [5]. Dodamo lahko še nedavno odkritje, da tradicionalni razhod ni nič manj boleč od “ghostanja”, saj neprostovoljna prekinitev odnosa v vsakem primeru povzroči negativna čustva [7]. Vse to nam pomaga, da lažje razumemo kompleksnost “ghostanja” in do pojava ohranimo ambivalenten odnos. “Ghostanje” verjetno ni niti popolnoma nemoralno niti popolnoma upravičeno dejanje, ampak je resnica nekje vmes.
Viri in literatura
[1] LeFebvre, L. E. in Fan, X. (2020). Ghosted?: Navigating strategies for reducing uncertainty and implications surrounding ambiguous loss. Personal Relationships, 27(2), 433˗459.
[2] Freedman, G., Powell, D. N., Le, B. in Williams, K. D. (2019). Ghosting and destiny: Implicit theories of relationships predict beliefs about ghosting. Journal of Social and Personal Relationships, 36(3), 905˗924.
[3] Koessler, R. B., Kohut, T. in Campbell, L. (2019). Integration and expansion of qualitative analyses of relationship dissolution through ghosting. https://doi.org/10.31234/osf.io/3kvdx
[4] LeFebvre, L. E., Allen, M., Rasner, R. D., Garstad, S., Wilms, A. in Parrish, C. (2019). Ghosting in emerging adults’ romantic relationships: The digital dissolution disappearance strategy. Imagination, Cognition and Personality, 39(2), 125-150.
[5] Timmermans, E., Hermans, A. M. in Opree, S. J. (2020). Gone with the wind: Exploring mobile daters’ ghosting experiences. Journal of Social and Personal Relationships. doi: 10.1177/0265407520970287
[6] Navarro, R., Larrañaga, E., Yubero, S. in Víllora, B. (2020). Individual, interpersonal and relationship factors associated with ghosting intention and behaviors in adult relationships: Examining the associations over and above being a recipient of ghosting. Telematics and Informatics. https://doi.org/10.1016/j.tele.2020.101513.
[7] Koessler, R. B., Kohut, T., Campbell, L., Vazire, S. in Chopik, W. (2019). When your boo becomes a ghost: The association between breakup strategy and breakup role in experiences of relationship dissolution. Collabra: Psychology, 5(1).
[8] LeFebvre, L. E., Rasner, R. D. in Allen, M. (2020). “I guess I’ll never know…”: Non-initiators account-making after being ghosted. Journal of Loss and Trauma, 25(5), 395-415.
[9] Deri, S. in Zitek, E. M. (2017). Did you reject me for someone else? Rejections that are comparative feel worse. Personality and Social Psychology Bulletin, 43(12), 1675-1685.
