Na psihoterapiji se včasih govori o zadevah, ki so za nas težke in v nas sprožijo močna čustva, včasih tako močna, da nam v oči privrejo solze.
Meni so na različnih terapijah že večkrat.
Najbolj se spomnim tistega, ko mi je terapevtka povedala, da bo trajalo vsaj 2 leti, preden se stvari popolnoma umirijo, in to seveda s trudom in delom. Zdelo se mi je, da ne bom zdržala niti enega dneva več, ona pa mi je povedala po resnici, da bo trajalo najmanj 2 leti.
Najbolj zanimiva in vredna izkušnja terapevtskega procesa je ravno to, kako se terapevt odzove na naša čustva. Verjetno so naučeni, da ne prevzemajo nase čustev svojih klientov, da ohranjajo razmejitev med sabo in klientom. Ravno pomanjkanje te razmejitve pa je tisto, kar lahko zaneti ogenj v odnosih.
Za nekoga, ki je navajen živeti zlit s soljudmi, s tistimi, ki so mu blizu, je odziv z razmejitvijo nekako nenavaden. No, vsaj meni je bil. Zdel se mi je hladen. Pri eni terapevtki sem celo pomislila, da misli, da se z jokom pretvarjam, da sem žrtev, ker res ni pokazala nobenega čustvenega odziva na moj jok. Pri drugi se mi je zdelo, da misli, da jokam čisto brez razloga.
Ampak zdaj vidim, za kaj je šlo. Moj sogovornik ne rabi prevzeti mojih čustev in celo jaz se ne rabim popolnoma predati svojim čustvom, pač pa jih lahko reguliram, se lahko odločam, kako močno bom čustvovala v določenem trenutku. Vsaj v teoriji! Z vajo in vztrajnostjo pa vedno bolj tudi v praksi.
To, da terapevt ohranja razmejitev, medtem ko mi čustvujemo, ne pomeni, da ni sočuten, pač pa le to, da ni potopljen v naša čustva. Morda ob naših čustvih tudi reagira čustveno, vendar ohranja razdaljo do čustvovanja v tistem trenutku, saj je tam zato, da drži prostor za klienta.
Z izkušnjo ohranjanja razmejitve med klientom in terapevtom ima zdaj klient priložnost, da takšno postavitev posnema. Mislim, da se na nek način ti vzorci naložijo v našo podzavest in kot semena nekoč vzklijejo tudi v naših osebnih odnosih.
Bolj kot bomo na terapiji odprti in ranljivi, bližje bomo rezultatu, ki ga hočemo.
