Depresija in prokrastinacija sta poznani marsikomu, prav tako je mnogim jasno, da se pogosto pojavljata skupaj. V enem zadnjih zapisov na blogu Psychology Today (Pychyl, 2013) poročajo o rezultatih nove raziskave, ki kaže, da je stopnja depresivnosti celo statistično značilno povezana s stopnjo prokrastinacije. Poleg tega pa so raziskovali še, kakšna je vloga zmožnosti samoregulacije pri vzdrževanju depresije in prokrastinacije. Ko so avtorji raziskave statistično nadzorovali vpliv zmožnosti samoregulacije, so ugotovili, da povezava med depresijo in prokrastinacijo praktično izgine. Je torej rešitev za prokrastinacijo in depresijo zgolj učenje samoregulacije?
Kaj sploh je samoregulacija?
Gre na zmožnost posameznika, da nadzoruje in uravnava svoja čustva, misli in vedenja na način, ki je sprejemljiv glede na situacijo, v kateri se posameznik nahaja (Vohs in Baumeister, 2004). Globoko dihanje je način poskusa regulacije neprijetnih čustev, kot so strah, tesnoba in jeza; kupovanje zdrave namesto hitre hrane je poskus (vnaprejšnjega) reguliranja impulzivne želje po nezdravi hrani; nastavljanje budilke je namenjeno reguliranju potrebe po počitku itd. Čeprav v literaturi ni konsenza o njeni definiciji, vzrokih za razlike v stopnji zmožnosti samoregulacije, in njenih komponentah, je jasno vsaj, da samoregulacija, na katero stavi mnogo sodobnih priročnikih za samopomoč, zahteva od posameznika veliko energije. Prav zato je ena prvih zmožnosti, ki se pri osebi z depresijo bistveno zmanjša ali izgine, ko postane depresivna. Oseba se tako ne more prisiliti delovati, čustvovati in razmišljati drugače, niti na psihološki niti na nevrofiziološki ravni. Pogosto nima nikakršne motivacije dosegati osnovnih ciljev, kot je skrb za osebno higieno, kaj šele delo, študij ali opravljanje drugih obveznosti. Čeprav zapis v Psychology today (Pychyl, 2013) torej ni empirično napačen (vsi trije pojavi so res visoko korelirani), lahko bralec dobi napačen občutek o tem, kako točno so povezane depresija, prokrastincija in zmožnost samouravnavanja. Natančneje, lahko dobi občutek, da se da zlahka nadzorovati (in torej povečati) lastno zmožnost samoregulacije. Osebe z depresijo se naj torej le naučijo bolje regulirati svoja čustva, občutke, misli in vedenje, in zmanjšala se bo njihova stopnja prokrastinacije. Vendar pa bi bilo tako sklepati prenagljeno.
Prokrastinacija, depresija in samoregulacija
Namreč, čeprav so depresija, prokrastincija in zmožnost samoregulacije, nepresenetljivo, visoko pozitivno korelirane, s tega nikakor ni jasno, kako točno in zakaj so povezane. Res lahko s tako skromnih rezultatov zaključimo, da pomanjkanje zmožnosti samoregulacije povzroča depresijo in prokrastinacijo? Ne, tega nikakor ne moremo zaključiti. Prvič, ker korelacija ne nakazuje vzročnosti , in drugič, ker raziskave o depresiji kažejo, da je ena njenih glavnih posledic prav bistveno zmanjšana motivacija (Smith, 2013), povišane pa so utrujenost (Bohman idr., 2010), apatija (Marin idr., 1993) in anhedonija (Pizzagalli, 2014). Je res presenetljivo, da osebe z depresijo izražajo nizko stopnjo ali skorajšnjo odsotnost zmožnosti samoregulacije? Nasprotno, težko si je zamisliti, da bi lahko bilo drugače. Bolj kot je oseba depresivna, manj je motivirana za doseganje kakršnih koli ciljev, nižja je njena zmožnost samouravnavanja in večja je njena potreba po odlašanju opravljanja obveznosti, tj. prokrastinaciji (Flett idr., 1995; Saddler in Sacks, 1993; Farran, 2004). Osebam z depresijo ne bo pomagal nasvet, naj se naučijo bolje samoregulirati, ker je prav depresija tista, ki jim v osnovi znižuje zmožnost samoregulacije.
Iz tega, da povezava med depresijo in prokrastinacijo izgine, ko je statistično nadzorovan učinek samoregulacije, torej ne sledi, da je rešitev za prokrastinacijo tako enostavna, kot predlaga avtor. Ne sledi torej, da morajo osebe z depresijo le delati na svoji zmožnosti samoregulacije, s tem pa se bo zmanjšala tudi njihova prokrastinacija. Pomeni le, da se povečanje prokrastinacije običajno pojavlja skupaj s pomanjkanjem zmožnosti samoregulacije. Osebe z depresijo, ki izkazujejo višjo mero samoregulacije, torej tudi manj prokrastinirajo. Tu je potrebno izpostaviti dvoje. Prvič, članek ne razpravlja o vzrokih za to, da nekatere osebe z depresijo ohranijo visoko stopnjo zmožnosti samoregulacije, medtem ko druge ne. Morda raziskava ne upošteva različnih stopnje izraženosti depresije. Razumljivo je, da tisti z blažjo depresijo izkazujejo višjo stopnjo zmožnosti samoregulacije, a to nikakor ne drži za večino ali za vse oblike depresije. Drugič, in neodvisno od tega, to, da sta stopnja samoregulacije in prokrastinacije visoko pozitivno povezani, ne pove ničesar o tem, kako vplivati na samo stopnjo zmožnosti samoregulacije. Osebi z depresijo ne zadostuje vedenje, da če poveča svojo zmožnost samoregulacije, bo manj prokrastinirala. Vedeti moa tudi, kako vplivati na samo zmožnost samoregulacije, kar pa je bistveno težje, ker gre pravzaprav za vprašanje, kako vplivati na stopnjo izraženosti depresije. Vzroki za to pa so številni, od genetskih predispozicij (Abkevich idr., 2003), prek negativnih izkušenj iz okolja (Billings idr., 1983; Saveanu in Nemeroff, 2012), do situacijskih dejavnikov, kot so brezposelnost, smrt, bolezen, ali socioekonomskih, kot je revščina ali druge oblike deprivilegiranosti (Hirschfeld, 1981; Guest in McRee, 2009).
Pomanjkanje zmožnosti za samoregulacijo in prokrastinacija torej nista vzrok depresije, pač pa ena od njenih glavnih posledic. Zato je povsem nesmiselno vztrajati, da posamezniki potrebujejo le večjo sposobnost samoregulacije, in tako prokrastinacija kot depresija bosta izginili. Ekscesna prokrastinacija, ki ovira ne le našo kvaliteto življenja, pač pa tudi vsakodnevno funkcioniranje, pogosto ni posledica lenobe ali šibke volje, kot se običajno misli, pač pa resnih čustvenih stisk, iz katerih se ne da izkopati zgolj s krepitvijo lastne volje, pač pa predvsem s podporo bližnjih (George idr., 1989; Stice idr., 2004), psihoterapijo (Cuijpers, 2013; Dobson, 1989; Dubicka idr., 2010) in ustreznimi zdravili (Fournier idr., 2010; Nelson idr., 2008; Barbui idr., 2011). Te oblike pomoči ne predpostavljajo, da posameznik sam izboljša svojo zmožnost samoregulacije in s tem zmanjša prokrastinacijo, temveč izhajajo iz predpostavke, da se bo zmožnost samoregulacije okrepila, potreba po prokrastinaciji pa posledično zmanjšala, ko se bo odpravilo vzroke depresije ali vsaj omililo njeno izraženost.
Reference
Abkevich, V., Camp, N. J., Hensel, C. H., Neff, C. D., Russell, D. L., Hughes, D. C., … & Frech, G. C. (2003). Predisposition locus for major depression at chromosome 12q22-12q23. 2. The American Journal of Human Genetics, 73(6), 1271-1281.
Barbui, C., Cipriani, A., Patel, V., Ayuso-Mateos, J. L., & van Ommeren, M. (2011). Efficacy of antidepressants and benzodiazepines in minor depression: systematic review and meta-analysis. The British Journal of Psychiatry, 198(1), 11-16.
Billings, A. G., Cronkite, R. C., & Moos, R. H. (1983). Social-environmental factors in unipolar depression: comparisons of depressed patients and nondepressed controls. Journal of abnormal psychology, 92(2), 119.
Bohman, H., Jonsson, U., Von Knorring, A. L., Von Knorring, L., Päären, A., & Olsson, G. (2010). Somatic symptoms as a marker for severity in adolescent depression. Acta Paediatrica, 99(11), 1724-1730.
Cuijpers, P., Berking, M., Andersson, G., Quigley, L., Kleiboer, A., & Dobson, K. S. (2013). A meta-analysis of cognitive-behavioural therapy for adult depression, alone and in comparison with other treatments. The Canadian Journal of Psychiatry, 58(7), 376-385.
Dobson, K. S. (1989). A meta-analysis of the efficacy of cognitive therapy for depression. Journal of consulting and clinical psychology, 57(3), 414.
Dubicka, B., Elvins, R., Roberts, C., Chick, G., Wilkinson, P., & Goodyer, I. M. (2010). Combined treatment with cognitive–behavioural therapy in adolescent depression: meta-analysis. The British Journal of Psychiatry, 197(6), 433-440.
Farran, B. (2004). Predictors of academic procrastination in college students (Doctoral dissertation, ProQuest Information & Learning).
Flett, G. L., Blankstein, K. R., & Martin, T. R. (1995). Procrastination, negative self-evaluation, and stress in depression and anxiety. In Procrastination and task avoidance (pp. 137-167). Springer, Boston, MA.
Fournier, J. C., DeRubeis, R. J., Hollon, S. D., Dimidjian, S., Amsterdam, J. D., Shelton, R. C., & Fawcett, J. (2010). Antidepressant drug effects and depression severity: a patient-level meta-analysis. Jama, 303(1), 47-53.
George, L. K., Blazer, D. G., Hughes, D. C., & Fowler, N. (1989). Social support and the outcome of major depression. The British Journal of Psychiatry, 154(4), 478-485.
Guest, A. M., & McRee, N. (2009). A school-level analysis of adolescent extracurricular activity, delinquency, and depression: The importance of situational context. Journal of youth and adolescence, 38(1), 51.
Hirschfeld, R. M. (1981). Situational depression: validity of the concept. The British Journal of Psychiatry, 139(4), 297-305.
Marin, R. S., Firinciogullari, S., & Biedrzycki, R. C. (1993). The sources of convergence between measures of apathy and depression. Journal of affective disorders, 28(1), 7-14.
Nelson, J. C., Delucchi, K., & Schneider, L. S. (2008). Efficacy of second generation antidepressants in late-life depression: a meta-analysis of the evidence. The American Journal of Geriatric Psychiatry, 16(7), 558-567.
Pizzagalli, D. A. (2014). Depression, stress, and anhedonia: toward a synthesis and integrated model. Annual review of clinical psychology, 10, 393-423.
Pychyl, T. A. (2013). Depression and procrastination. Psychology Today, https://www.psychologytoday.com/us/blog/dont-delay/201306/depression-and-procrastination.
Saddler, C. D., & Sacks, L. A. (1993). Multidimensional Perfectionism and Academic Procrastination: Relationships with Depression in University Students1. Psychological reports, 73(3_part_1), 863-871.
Saveanu, R. V., & Nemeroff, C. B. (2012). Etiology of depression: genetic and environmental factors. Psychiatric Clinics, 35(1), 51-71.
Smith, B. (2013). Depression and motivation. Phenomenology and the Cognitive Sciences, 12(4), 615-635.
Stice, E., Ragan, J., & Randall, P. (2004). Prospective relations between social support and depression: Differential direction of effects for parent and peer support?. Journal of abnormal psychology, 113(1), 155.
Vohs, K. D., & Baumeister, R. F. (2004). Understanding self-regulation. Handbook of self-regulation, 19.
