V šoli, na delovnem mestu, na zabavi, na prvem zmenku in v drugih situacijah ves čas spoznavamo ljudi in z njimi oblikujemo odnose. Vsakič, ko se spoznavamo z nekom novim, pa se nam zastavljajo številna vprašanja. Koliko informacij naj razkrijemo o sebi? Kdaj je najbolj primeren čas, da jih razkrijemo? Ali lahko sogovornika prestrašimo, če prehitro izdamo preveč? Z omenjenimi vprašanji se ukvarjajo tudi psihologi, ki so že opozorili na nekaj pomembnih dejstev o samorazkrivanju.
Samorazkrivanje opredeljujemo kot deljenje zasebnih informacij z drugo osebo [1]. O samorazkrivanju ne govorimo le takrat, ko spoznavamo morebitnega romantičnega partnerja, temveč tudi takrat, ko spoznavamo morebitne prijatelje, kolege na delovnem mestu in ljudi, ki skupaj z nami obiskujejo različne krožke in prostočasne dejavnosti. Znotraj psihologije je nastala teorija socialne penetracije, ki pojasnjuje, na kakšen način se samorazkrivanje spreminja, ko se odnos šele oblikuje. V začetnih fazah vzpostavljanja odnosa posameznik deli le površinske informacije o sebi. V nadaljevanju oceni, v kolikšni meri je odnos zanj prijeten in kakšne koristi ima od njega [2]. Če odnos ocenjuje pozitivno, poveča širino tem, o katerih se s sogovornikom pogovarja, in globino, torej stopnjo čustvene intimnosti [3]. Če pa odnos zanj postane neprijeten in mu ne nudi nobenih koristi, posameznik tudi v nadaljnje deli le površinske informacije. Spreminjanje stopnje samorazkrivanja je torej zelo odvisno od tega, ali posameznik odnos ocenjuje pozitivno ali negativno [2].
Pravila učinkovitega samorazkrivanja
Avtorje je zanimalo, kako se samorazkrivanje povezuje s privlačnostjo in všečnostjo osebe, ki se samorazkriva. Številne raziskave so pokazale, da osebe, ki se nam samorazkrivajo, zaznavamo bolj pozitivno [4, 5]. To je povezano z dejstvom, da samorazkrivanje druge osebe zaznavamo kot socialno nagrado, ki smo si jo prislužili [6]. Ugotovitev velja tudi v primeru, ko je samorazkrivanje očitno povezano z zahtevami psihološkega eksperimenta in ne z značilnostmi osebe, saj udeleženci tudi takrat poročajo o občutjih bližine in privlačnosti do sogovornika [7]. Omenjena psihološka odkritja so pomembna, saj nakazujejo, da lahko morda s premišljenim deljenjem informacij o sebi dosežemo, da se drugi osebi zdimo bolj privlačni in zanimivi. Velja pa tudi obratno: bolj kot se mi samorazkrivamo drugi osebi, bolj nam je ta oseba všeč in bolj pozitivno jo ocenjujemo [8].
Pri vzpostavljanju odnosa in začetnem samorazkrivanju je recipročnost pomembno vodilo. Ko nam sogovornik zaupa osebno informacijo, to torej pomeni, da moramo tudi sami izdati podobno informacijo osebne narave [9]. V primeru, da se sogovornika samorazkrivata v enaki meri, bosta drug drugega ocenjevala bolj pozitivno in bosta v pogovoru bolj uživala [10]. Po drugi strani lahko samorazkrivanje le enega sogovornika in skrivnostnost drugega povzročita neprijetne občutke v socialni interakciji. Avtorji so ugotovili, da je norma recipročnosti pomembna le na začetku, ko se odnos šele oblikuje. Ko se torej pogovarjamo s starim prijateljem, ni potrebno, da se na vsako osebno informacijo tudi mi odzovemo s samorazkrivanjem, ker se pričakuje, da se bo samorazkrivanje prijateljev na dolgi rok izenačilo [11]. V nasprotju s tem je pri novih odnosih recipročno samorazkrivanje pomembno za ohranjanje občutka bližine in naklonjenosti.
Neuspešno samorazkrivanje
Ali lahko pri vzpostavljanju odnosa razkrijemo preveč osebnih informacij? Avtorji so ugotovili, da lahko. V študiji so se udeleženke pogovarjale z eksperimentatorko, ki se je malo, srednje ali močno samorazkrivala. Udeleženke so eksperimentatorko, ki se je najbolj samorazkrivala, ocenjevale najbolj negativno in so ji pripisovale neprilagojeno vedenje. Teme, ki so jih raziskovalci uvrstili pod visoko stopnjo samorazkrivanja in so se torej izkazale kot nefunkcionalne, so vključevale izkušnje s kontracepcijskimi sredstvi ter najresnejšo težavo v preteklem letu [12]. V neki drugi študiji se je pokazalo, da udeleženci samorazkrivanje takoj na začetku pogovora ocenjujejo bolj negativno kot samorazkrivanje proti koncu pogovora [13]. Čeprav rezultati laboratorijskih eksperimentov niso povsem primerljivi z resničnim življenjem, to vseeno kaže, da nam lahko zaradi prehitrega deljenja preveč osebnih informacij sogovornik pripiše nekatere neželene lastnosti. Pri prvem srečanju je zato morda bolje, da se izognemo pogovoru o kontracepcijskih sredstvih.
Medosebne razlike v samorazkrivanju
Vsi se ne samorazkrivamo v enaki meri, saj je stopnja deljenja osebnih informacij delno povezana tudi z našimi lastnostmi. Raziskave so pokazale,
da so ljudje, ki se v večji meri samorazkrivajo, bolj dominantni, družabni, ljubeči in jim medosebni odnosi veliko pomenijo [14, 15]. Po drugi strani čustveno nestabilni ljudje, ki so pogosto zaskrbljeni in nemirni, o sebi razkrivajo manj informacij [16]. Čustveno nestabilni ljudje poleg tega redkeje upoštevajo normo recipročnosti, saj o sebi povedo zelo malo, četudi njihovi sogovorniki povedo veliko [17]. Poleg naše osebnosti pa so pomembne tudi lastnosti osebe, ki se ji samorazkrivamo, saj več informacij delimo z ljudmi, ki so nam podobni [18].
Razlike v samorazkrivanju se kažejo tudi med spoloma. Ženske v različnih medosebnih odnosih praviloma o sebi razkrijejo več kot moški, vendar razlike niso velike [19]. To naj bi bilo povezano z dejstvom, da je samorazkrivanje v naši družbi za ženske bolj sprejemljivo kot za moške [20]. Nekateri raziskovalci pa so opazili zanimivo izjemo: v določenih okoliščinah moški o sebi razkrijejo več kot ženske. Gre predvsem za primere, ko sta sogovornika nasprotnega spola in se šele spoznavata, vendar sta drug drugemu všeč. Raziskave so pokazale, da se moški pogosto zaveda strateške vloge samorazkrivanja in o sebi razkrije več intimnih informacij kot ženska, da bi pospešil razvoj odnosa. Moški tako v pogovoru z žensko izda več osebnih informacij kot moški v pogovoru z moškim ali ženska v pogovoru z žensko. Avtorji so ugotovitev razložili s pomočjo splošno razširjenih prepričanj, da mora moški v takšnih pogovorih prevzeti pobudo in se potruditi, da žensko čim hitreje spozna [21]. Kljub temu pa še zmeraj velja, da v že vzpostavljenem odnosu, na primer prijateljskem ali partnerskem, ženska o sebi izda več informacij zasebne narave kot moški [22].
Zaključek
Vloga samorazkrivanja pri vzpostavljanju odnosov je zagotovo zelo pomembna, lahko bi rekli celo strateška, hkrati pa je samorazkrivanje do neke mere pod vplivom osebnostnih lastnosti. To pomeni, da v celoti ne moremo nadzorovati tega, kako prijetno ali neprijetno se počutimo med deljenjem osebnih informacij. Če se pomena samorazkrivanja zavedamo, pa lahko psihološka odkritja vseeno uporabimo sebi v prid in tako načrtno poglobimo odnos z osebo, ki se nam zdi zanimiva.
Viri
[1] Collins, N. L. in Miller, L. C. (1994). Self-disclosure and liking: A meta-analytic review. Psychological Bulletin, 116(3), 457.
[2] Taylor, D. A. (1968). The development of interpersonal relationships: Social penetration processes. The Journal of Social Psychology, 75(1), 79–90.
[3] Carpenter, A. in Greene, K. (2015). Social penetration theory. The International Encyclopedia of Interpersonal Communication, 1-4.
[4] Archer, R. L., Berg, J. H. in Runge, T. E. (1980). Active and passive observers’ attraction to a self-disclosing other. Journal of Experimental Social Psychology, 16(2), 130–145.
[5] Taylor, D. A., Gould, R. J. in Brounstein, P. J. (1981). Effects of personalistic self-disclosure. Personality and Social Psychology Bulletin, 7(3), 487–492.
[6] Worthy, M., Gary, A. L. in Kahn, G. M. (1969). Self-disclosure as an exchange process. Journal of Personality and Social Psychology, 13(1), 59.
[7] Aron, A., Melinat, E., Aron, E. N., Vallone, R. D. in Bator, R. J. (1997). The experimental generation of interpersonal closeness: A procedure and some preliminary findings. Personality and Social Psychology Bulletin, 23(4), 363–377.
[8] Vittengl, J. R. in Holt, C. S. (2000). Getting acquainted: The relationship of self-disclosure and social attraction to positive affect. Journal of Social and Personal Relationships, 17(1), 53–66.
[9] Fehr, B. (2008). Friendship formation. V S. Sprecher, A. Wenzel in J. Harvey (ur.), Handbook of relationship initiation (str. 29 – 54). New York: Psychology Press.
[10] Sprecher, S., Treger, S., Wondra, J. D., Hilaire, N. in Wallpe, K. (2013). Taking turns: Reciprocal self-disclosure promotes liking in initial interactions. Journal of Experimental Social Psychology, 49(5), 860–866.
[11] Derlega, V. J., Wilson, M. in Chaikin, A. L. (1976). Friendship and disclosure reciprocity. Journal of Personality and Social Psychology, 34(4), 578.
[12] Cozby, P. C. (1972). Self-disclosure, reciprocity and liking. Sociometry, 151–160.
[13] Wortman, C. B., Adesman, P., Herman, E. in Greenberg, R. (1976). Self-disclosure: An attributional perspective. Journal of Personality and Social Psychology, 33(2), 184.
[14] Bath, K. E. in Daly, D. L. (1972). Self-disclosure: Relationships to self-described personality and sex differences. Psychological Reports, 31(2), 623–628.
[15] Cozby, P. C. (1973). Self-disclosure: A literature review. Psychological Bulletin, 79(2), 73.
[16] Mayo, P. R. (1968). Self‐disclosure and neurosis. British Journal of Social and Clinical Psychology, 7(2), 140–148.
[17] Cunningham, J. A. in Strassberg, D. S. (1981). Neuroticism and disclosure reciprocity. Journal of Counseling Psychology, 28(5), 455.
[18] Skoe, E. E. in Ksionzky, S. (1985). Target personality characteristics and self‐disclosure: An exploratory study. Journal of Clinical Psychology, 41(1), 14–21.
[19] Pedersen, D. M. in Breglio, V. J. (1968). Personality correlates of actual self-disclosure. Psychological Reports, 22(2), 495–501.
[20] Chelune, G. J. (1976). Reactions to male and female disclosure at two levels. Journal of Personality and Social Psychology, 34(5), 1000.
[21] Derlega, V. J., Winstead, B. A., Wong, P. T. in Hunter, S. (1985). Gender effects in an initial encounter: A case where men exceed women in disclosure. Journal of Social and Personal Relationships, 2(1), 25–44.
[22] Dindia, K. in Allen, M. (1992). Sex differences in self-disclosure: A meta-analysis. Psychological Bulletin, 112(1), 106.
