»Fenomen prevaranta« ali »sindrom prevaranta« (ang. impostor syndrome) se uporablja za opisovanje občutij posameznikov, ki sebe vidijo kot prevarante, ker se smatrajo za manj inteligentne, sposobne in strokovne, kot jih kot take vidi okolica. Ti posamezniki menijo, da niso zaslužni za svoje dosežke. Izraz sta prvič uporabili Pauline R. Clance in Suzanne A.Imes leta 1978 [1].
Sindrom prevaranta ni duševna motnja, temveč občutje, ki ga doživljajo mnogi. Ocenjeno je, da naj bi se kar 70% ljudi vsaj enkrat tekom svoje kariere počutilo tako, saj sindrom prevaranta lahko občuti vsak, ki ne uspe ponotranjiti svojega uspeha [1]. Značilnosti sindroma naj bi bile najpogostejše med študenti in mladimi odraslimi, ki vstopajo na trg dela. V splošnem pa se sindrom prevaranta navadno pojavi, ko zaposleni začenjajo z novimi projekti, napredujejo ali zavzamejo drugo delovno mesto [2]. Sindrom prevaranta lahko opišemo kot disfunkcionalen tip osebnosti, ki negativno vpliva tako na profesionalno kot osebno področje [3].
Kaj je za posameznike s sindromom prevaranta značilno?
Za posameznike s sindromom prevaranta je značilno, da zase menijo, da so nesposobni, predvsem na področju intelektualnih sposobnostih in kariernem področju, četudi objektivni kazalci kažejo nasprotno. Ti posamezniki menijo, da je njihov uspeh posledica sreče, poznavanja »pravih« ljudi, dejstva, da so bili ob »pravem času na pravem mestu« [2]. Po Harveyu in Katzu je sindrom prevaranta sestavljen iz treh faktorjev:
- prepričanja, da smo prevarali druge,
- strahu pred tem, da bomo razkriti in
- nezmožnosti pripisati dosežek svojim sposobnostim, inteligentnosti, veščinam [1].
Posamezniki z izraženimi značilnostmi sindroma prevaranta občutijo višjo raven anksioznosti. Zanje naj bi bilo bolj značilno, da težje nadzorujejo svoje strahove in dvome. Ko so posamezniki s sindromom prevaranta postavljeni pred neko nalogo, hitro postanejo zaskrbljeni, anksiozni in dvomijo vase. Navadno se odzovejo na dva načina. 
Prvi način je, da nalogo zelo dobro in natančno opravijo in na ta način svoj uspeh pripišejo trudu ali sreči, ne pa svojim sposobnostim. Drugi način pa je, da z nalogo do zadnjega odlašajo, kar jim predstavlja obrambo pred negativnimi posledicami potencialnega neuspeha. Posledično neuspeh pripišejo pomanjkanju truda in ne pomanjkanju sposobnosti. Ob uspešno izpeljani nalogi oz. doseženem cilju čutijo srečo in olajšanje. Istočasno pa se pri njih ojača občutek prevare, saj uspeha ne vidijo kot odsev njihovih sposobnosti, kar v njih ponovno zbudi občutke anksioznosti in dvoma vase. Ta niz občutij, ki se pojavljajo in ponavljajo, imenujemo tudi prevarantski cikel [2].
Za posameznike, ki občutijo sindrom prevaranta, velja, da sebi želijo dokazati, da se motijo in da niso nesposobni. Zato stremijo k popolnosti in priznanju ter k temu, da bi dokazali okolici, da so sposobni [2]. Vendar pa težko sprejmejo pohvale, priznanja in pozitivne povratne informacije glede svojih dosežkov, oziroma temu težko verjamejo. Ob pohvalah jim je neprijetno, saj se v njih povečajo občutki prevare. Navadno se bolj osredotočeni na negativne povratne informacije. Drugim se ti posamezniki zdijo lažno skromni, saj pogosto zmanjšujejo vrednost svojih dosežkov, kar je lahko tudi obrambna strategija. Na ta način naj bi namreč zmanjšali pričakovanja ostalih in hkrati izražali skromnost, kar spodbudi podporo in spodbudo drugih [4].
Posamezniki, ki zase menijo, da so prevaranti, ne izražajo zgolj strahu pred neuspehom, temveč tudi strah pred uspehom oz. posledicami uspeha. Posameznikih, ki uspeh zaznajo kot neznačilen za njihovo raso, spol, religijo, regijo bivanja ipd, občutijo več krivde ob uspehih. Strah pred uspehom je lahko povezan tudi s strahom pred večjo odgovornostjo in dodatnimi zadolžitvami, za katere ti posamezniki menijo, da jim ne bodo kos [2].
Družinsko ozadje “prevaranta”
Na posameznikovo soočanje z uspehom in neuspehom vplivajo družinsko okolje, družinska dinamika in starševski stil vzgoje. Štiri splošne značilnosti družinskega okolja naj bi sploh prispevale k razvoju sindroma, in sicer:
- zaznavanje »prevarantov« da so njihovi talenti netipični primerjalno s talenti ostalih družinskih članov;
- posredovanje sporočil družinskih članov o pomembnosti inteligentnosti in uspeha;
- neujemanje med sporočili, ki jih »prevarant« o sebi dobiva s strani družinskih članov in okolice;
- pomanjkanje pozitivnih okrepitev, tj pohval in priznanj za dosežke [1].
Posamezniki, ki razvijejo sindrom prevaranta, v večji meri zaznavajo pomanjkanje podpore, komunikacije in primernega čustvenega izražanja med družinskimi člani. Poleg tega pa je za te posameznike bolj značilno, da je v njihovih družinah več nadzora, večkrat prihaja do konfliktov in izražanja jeze [1].
Na pojav sindroma prevaranta vpliva tudi stil vzgoje, pri čemer je najmočnejši napovednik sindroma pretirano zaščitniško vedenje staršev [5]. Hkrati pa naj bi imel vpliv tudi vrstni red rojstva, in sicer naj bi bil sindrom prevaranta bolj značilen za prvorojence, saj imajo starši do njih višja pričakovanja, poleg tega pa so tudi sami še nekoliko neizkušeni v vzgoji [4].
Posamezniki, ki kasneje razvijejo sindrom prevaranta, naj bi v večji meri želeli ugoditi okolici, kar se odraža v tem, da v otroških letih bolj prilagajajo svoje vedenje, da je to všečno staršem, saj na ta način skušajo ohraniti njihovo naklonjenost. Prilagajajo se standardom družine, da bi dobili njihovo potrditev. Vendar pa so ta prilagajanja lahko v konfliktu s posameznikovimi dejanskimi potrebami in sposobnostmi. Brez psihološke opore in sprejemanja otrokovih dosežkov, imajo otroci občutek, da so njihovi dosežki spregledani in nepomembni. Pomanjkanje pozitivnih okrepitev in pohval tako vodi do občutij sramu, ponižanja in neavtentičnosti [1].
Sindrom prevaranta in osebnostne značilnosti
Na pojav sindroma prevaranta vplivajo tudi osebnostne značilnosti, npr. perfekcionizem. Posamezniki, ki razvijejo sindrom prevaranta imajo v večji meri izražen pretiran in slabo prilagojen perfekcionizem, za katerega je značilno postavljanje nerealističnih in previsokih pričakovanj. Ko posamezniki ta pričakovanja ne dosežejo, se pojavijo samoobtožujoče misli in vedenja. Ti posamezniki namreč mislijo, da se niso dovolj potrudili, zaradi česar lahko postanejo deloholiki. Z večjo količino vloženega truda namreč skušajo skriti pomanjkanje zaupanja v svoje sposobnosti [4].
Henning s sod. [2] je ugotovil, da je prav perfekcionizem najmočnejši napovednik sindroma prevaranta. Pri tem pa se posamezniki, ki so zelo perfekcionistični, od tistih, ki imajo izražene značilnosti sindroma prevaranta, razlikujejo v tem, da bodo prvi storili vse, da bi svoje napake skrili in bi jih drugi videli kot popolne, medtem ko tudi drugi skušajo skriti svojo nepopolnost, a paradoksno odprto govorijo o svojih napakah [1].
S sindromom prevaranta se povezuje tudi nevroticizem, predvsem nizko samospoštovanje in nagnjenost k depresiji [6]. Prav tako naj naj bi bil sindrom prevaranta bolj izražen pri osebah, ki so manj vestne [2].
Kaj občutiti sindrom prevaranta pomeni za posameznika?
Za posameznike, ki se čutijo kot prevaranti, uspeh ne prinaša sreče. Pogosto čutijo strah, stres, dvom vase in jim je zaradi doseženega neprijetno. Posledično je nižje tudi njihovo psihološko blagostanje. Izpostavljeni so večji verjetnosti za izgorelost, čustveno izčrpanost, bolj verjetno izgubijo notranjo motivacijo. Njihovi dosežki so tako slabši in pogosteje občutijo krivdo in sram [1].
Sindrom prevaranta je pozitivno povezan s samokontrolo in zaznano kompetentnostjo, vendar pa previsoka izraženost sindroma negativno vpliva na karierne dosežke in je smatran kot zaviralec učinkovitosti. Povezan je tudi z negativnimi izidi, kot so večja nagnjenost k depresiji, nižje duševno zdravje in višji nivo stresa [3].
Kako “omiliti” sindrom prevaranta?
Sindrom prevaranta vpliva na družinsko življenje posameznika, saj se povezuje z večjo mero družinskih konfliktov vezanih na delo. Vendar pa slednje lahko nekoliko zmanjšamo, če posameznik zazna oporo s strani organizacije, v kateri deluje [7].
Posamezniki z izkušnjo sindroma prevaranta poudarjajo, da je pomembno, da se o tem pogovarjamo, npr. da se znotraj timov pogovarjamo o svojih občutjih in izkušnjah. Prav tako predlagajo, da bi se že študentom na univerzah predstavilo različne aspekte uspešnosti, tj. da si uspešen lahko na različne načine, znotraj različnih organizacij [8].
Nazadnje pa je pomembno, da se, v primeru, da se čutimo kot prevarante, spomnimo na pretekle dosežke, ki smo jih dosegli. Naj nam ostanejo kot opomnik in dokaz, da lahko ponovno uspemo. Poleg tega pa:
»Naše ideje so vedno vsaj tako dobre, kot ideje drugih ljudi, četudi nas »prevarant« v naši glavi skuša prepričati drugače.« [8]
Viri in literatura:
[1] Sakulku, J. in Alexander, J. (2011). The impostor phenomenon. International Journal of Behavioral Science 6(1), 75-97.
[2] Šavič, K. (2018). Sindrom prevaranta in povezanost s samospoštovanjem pri zaposlenih. (Magistrsko delo). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana.
[3] Ibrahim, F., Münscher, J.-C. in Herzberg, P. Y. (2020). The facets of an impostor – development and validation of the impostor-profile (ipp31) for measuring impostor phenomenon. Current Psychology: A Journal for Diverse Perspectives on Diverse Psychological Issues.
[4] Kets de Vries, M. F. R. (2005). The Dangers of Feeling Like a Fake. Harvard Business Review, 83(9), 108–116.
[5] Sonnak, C. in Towell, T. (2001). The impostor phenomenon in British university students: Relationships between self-esteem, mental health, parental rearing style and socioeconomic status. Personality and Individual Differences, 31(6), 863–874.
[6] Kolligian, J. in Sternberg, R. J. (1991). Perceived fraudulence in young adults: Is there an “impostor syndrome”? Journal of Personality Assessment, 56(2), 308–326.
[7] Crawford, W. S., Shanine, K. K., Whitman, M. V. in Kacmar, K. M. (2016). Examining the impostor phenomenon and work-family conflict. Journal of Managerial Psychology, 31(2), 375–390.
[8] Jaremka, L. M., Ackerman, J. M., Gawronski, B., Rule, N. O., Sweeny, K., Tropp, L. R., Metz, M. A., Molina, L., Ryan, W. S. in Vick, S. B. (2020). Common academic experiences no one talks about: Repeated rejection, impostor syndrome, and burnout. Perspectives on Psychological Science, 15(3), 519–543.
