Večino terapevtskih obiskov sem se udeležila sama, a nekaj tudi s partnerjem.
Na spletu sva našla psihoterapevtko, ki se nama je zdela simpatična, in izkazalo se je celo, da ima pisarno blizu najinega doma. Kot bi bilo usojeno. Po elektronski pošti smo se zmenili za termin.
Na prvi obisk sva prišla ravno na sveže skregana.
Terapevtka je bila direktna. Zdela se nama je obsojajoča, kot da ne podpira najinega odnosa, ampak da bi najraje videla, da se kar takoj razideva. Partnerja je spodbujala k temu, da si pridobi lastno stanovanje, mene je kritizirala glede mojega postopanja na samem začetku zveze. Že na prvi terapiji sem planila v jok, a se mi ni zdelo, da je bila sočutna do mene, pač pa hladna.
Po tej prvi terapiji sva šla na pijačo v bližnji bar in počutila sva se zbližano. Dobila sva namreč skupnega sovražnika. Šokirana sva se odločila, da bova držala skupaj in da terapevtka nima pojma, o čem govori. Povedala sva ji, da ne bova več hodila k njej. In tudi nisva.
Zanimivo je, da se večkrat spomniva na to srečanje in vedno bolj razumeva, kaj nama je hotela povedati. A takrat nisva bila niti približno pripravljena. Od naju je zahtevala, da na hitro odrasteva, in oštela je sebična otroka v nama. Kar naravnost nama je povedala resnico, čisto brez olepšave.
Pogosto se sprašujeva, ali bi morda dosegla veliko boljše rezultate, če bi vztrajala na psihoterapiji pri njej, ali pa je bil njen pristop res neprimeren in je prav, da sva sledila takratnemu občutku stran od nje.
