Imela sem dvajset let, ko sem se soočila s prvim izbruhom psihoze. Pri tem pa ne gre zanemariti dejstva, da se večina mentalnih bolezni razvije v zgodnji odrasli dobi. Nemoč, stiska, nerazumevanje s strani okolice in vztrajne samomorilne misli, so bile del mojega vsakdana. Okrevanje je bilo dolgo, daljše, kot je okrevanje po zlomu noge.
Kako se je vse skupaj začelo?
Pred izbruhom psihoze sem se vsakodnevno vozila na fakulteto in imela partnerski odnos, ki ni bil ravno zdrav in izpopolnjujoč. Mislim, da je prav stres bil kriv za začetek moje bolezni. V maniji sem začela mrzlično nakupovati nepotrebne stvari in si tako ustvarila manjše, a zame velike, dolgove. Starši za to niso vedeli, so pa začeli ugotavljati, da sem se začela spremenjeno obnašati, ko so našli polno računov v moji sobi pa je bil vsak njihov dvom potrjen.
Začela sem dobivati močne in vztrajne samomorilne misli ter blodnje, da me varnostniki (kjer sem prej mrzlično nakupovala) zasledujejo in, da bo policija prišla pome.
Bila sem čisto prepričana v to, da sem storila nekaj tako slabega, da moram končati svoje življenje. To je bil prvi spekter mojih blodenj, ki pa se niso končale, vse do takrat, ko sem začela z zdravljenjem z antipsihotiki. Pred zdravljenjem sem se zelo pogosto tresla od strahu in nemoči ter nisem mogla zaspati, saj so mi v glavi, kot hrčki, tekle samomorilne misli. Doma so mi nudili varen pristan, se pogovarjali z mano, me bodrili, a vse to pri pozitivni simptomatiki psihoze (blodnjami) ni pomagalo. Odločili smo se, da obiščem psihiatra, kjer pa je sledil največji šok mojega življenja. Ko sem prišla v njegovo ambulanto sem se tresla od nemoči in vztrajno ponavljala, da me varnostniki in policija zasledujejo ter da nameravam končati svoje življenje.
Psihiater je samo odkimal z glavo, na list papirja narisal hišo in me vprašal, če imam starše in sem finančno preskrbljena. Ko sem mu na to pritrdilno odgovorila, mi je odgovoril, da naj neham jemati droge in da se bo vse uredilo.
S tresočimi rokami in v hlipanju sem odšla nazaj do mojih domačih, ki so me pripeljali na pregled in jim rekla, da mi zdaj nobeden več ne more pomagati. V naslednjih dneh so se samomorilne misli samo še stopnjevale in začutila sem takšno nemoč in vdanost v usodo, da sem že planirala kako bi naredila samomor. Ta šok pri psihiatru, je bil še zato tako večji, ker se nikoli v življenju nisem drogirala, on pa me je po parih stavkih s tem odpravil. Po letu dni sem od druge psihiatrinje izvedela, da so ga premestili, ker je gledal youtube posnetke v službi in vsakega pacienta zelo na hitro in nestrokovno odpravil. To je bila moja prva in najslabša izkušnja s psihiatri, vsi drugi so mi prisluhnili in prepoznali, da je to samo bolezen.
Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)
