Zadnja leta se v Sloveniji letno razveže več kot četrtina parov izmed tistih, ki se poročijo. Za vse člane družine pomeni ločitev boleče in stresno dogajanje, ki vodi do velikih sprememb v njihovih življenjih. Otroci se različno odzivajo in prilagajajo na spremembe ter nove okoliščine, otrokov odziv na ločitev staršev pa je odvisen od njegove starosti in osebnostnih lastnosti, stopnje konfliktnosti med staršema ter okoliščin, v katerih se proces ločitve dogaja.
Odzivi otrok na ločitev staršev
Ob ločitvi staršev lahko otroci doživljajo močna negativna čustva (žalost, jezo, strah, krivdo, sram, obup, negotovost in osamljenost). Predvsem mlajši otroci teh kompleksnih in močnih čustev še ne znajo ubesediti, zato jih lažje izrazijo preko vedenja – lahko se umaknejo vase in postanejo plahi, apatični; lahko pa čustva usmerijo navzven v obliki jeze in agresivnega vedenja. Izražati začnejo močnejšo željo po bližini odraslih oseb in zato potrebujejo dodatno pozornost in zagotovilo, da jih imajo starši še vedno radi. Potrebujejo tudi odgovore na množico vprašanj, ki se jim porajajo v zvezi z novo situacijo.
Starost otroka in njegovo doživljanje ločitve
Zelo pomembno je, da se v otrokovem življenju v času ločitvenega procesa dogaja čim manj drugih sprememb, ki bi ga še dodatno bremenile, da se čim bolj ohrani vsakodnevna rutina ter da je deležen večje pozornosti s strani odraslih oseb.
- Od rojstva do drugega leta: malčke hitro razburijo spremembe dnevnega ritma in daljša ločitev od oseb, na katere so navezani. Kadar do tega pride, se pri njih pojavijo nemir, spremembe prehranjevanja in spanja, odmaknjenost, pasivnost in druge oblike vedenja, ki pred tem niso bile značilne zanje. Otroci v ločitvenem obdobju potrebujejo usklajenost in rutino ter ljudi, ki jih imajo radi (poleg staršev še druge sorodnike, vzgojitelje,…),
- od drugega do petega leta: otroci že jasneje prepoznavajo spremenjeno družinsko situacijo. Kot odziv nanjo se lahko pojavijo vedenja, ki so sicer značilna za mlajše otroke oziroma jih je on sam že prerasel – na primer sesanje prsta, močenje postelje, težave s spanjem. Pogosta sta jok in izbruhi jeze; lahko pa se pojavijo tudi strahovi pred tem, da bi ga starši zapustili,
- od petega do osmega leta: otroci aktivno spremljajo družinsko dogajanje in ga skušajo razumeti. Razmere v družini si lahko razlagajo po svoje, največkrat v povezavi s seboj (pogost je občutek krivde za prepire med starši). Najpogosteje se otrokova stiska kaže kot pasivnost, potrtost, strahovi, jokavost, težave v medsebojnih odnosih, manj vključevanja v igro s prijatelji, upornost in agresivnost. Težave se lahko kažejo tudi na telesni ravni – kot bolečine v trebuhu, glavoboli, motnje spanja, močenje postelje. Če lahko, otroku omogočite kakovostno preživljanje časa z vsakim staršem posebej,
- od osmega do dvanajstega leta: poleg družinskega okolja so za otroke te starosti vedno bolj pomembni tudi vrstniki, šola in interesne dejavnosti. Preživljanje časa z vsakim staršem naj bo usklajeno s temi področji njihovega življenja, ločitveno dogajanje pa naj čim manj posega na ta področja. Znaki stresa zaradi ločitve se lahko kažejo kot umik od vrstnikov, depresivnost, jeza, težave v šoli in zdravstvene težave. Otroci te starosti se lahko začasno postavijo na stran enega od staršev in kažejo negativna čustva do drugega starša. Pojavi se lahko tudi zamenjava vlog, ko se otrok čuti dolžnega poskrbeti za enega od staršev, kar pa za otroka ni ustrezna situacija.
Pomoč otroku ob ločitvi staršev
- Otroku povejte, kaj se dogaja in zakaj: še preden pride do sprememb v njegovem življenju, mu povejte, kako bo življenje potekalo v prihodnje, in mu dajte druge informacije, ki so povezane s spremembami v vsakdanjem ritmu. Tako bo situacija zanj bolj predvidljiva in varna. Če je možno, naj novico povesta oba starša skupaj, sicer pa o otrokovem drugem staršu govorite spoštljivo in ga ne kritizirajte,
- otroku posvetite več pozornosti, časa in nežnosti kot običajno: ker sta starša lahko zelo okupirana z ločitvenim postopkom, se otrok počuti odrinjenega. Ravno zaradi napetosti in negativnih čustev pa otrok v tem času potrebuje še več zaščite, nežnosti in pogovora o situaciji. S tem mu sporočate, da je za vas še vedno pomemben, in zmanjšate njegovo zaskrbljenost,
- vsakodnevno življenje naj poteka po čim bolj ustaljenem ritmu: poskusite ohraniti navade, ki jih otrok pozna. Če je možno, v času ločitvenega dogajanja ne menjajte vrtca ali šole, saj lahko tisti prostori predstavljajo nevtralno območje, ki ga otrok pozna in v katerem se počuti varno. Prav tako ima tam ustvarjene socialne odnose z vrstniki in vzgojitelji/učitelji,
- poudarite, da za ločitev ni kriv otrok: otroci namreč vzroke za dogajanje v okolici pogosto zmotno pripisujejo sebi, zato lahko čutijo krivdo za ločitev staršev. Imajo na primer občutek, da bi se starša bolje razumela, če bi bil on bolj priden in ubogljiv. Otroku omogočite izražanje čustev. Čustva lahko pokaže skozi pogovor, igro, risbo, ples…,
- po potrebi poiščite pomoč prijateljev, sorodnikov ali strokovnjakov: otrokovega vzgojitelja/učitelja je priporočljivo obvestiti o ločitvi, saj je tako lahko bolj pozoren na čustva in obnašanje otroka ter na njegovo delo v šoli oziroma vrtcu in
- omogočite kakovostne stike z drugim staršem: starš, ki živi drugje kot otrok, naj ima možnost opravljati svojo starševsko funkcijo (če je to mogoče). Otrok ga ima namreč še vedno rad in si najbrž želi stikov z njim.
Po ločitvi
Otroci imajo večinoma kratkoročne težave zaradi ločitve staršev, dolgoročne posledice pa so odvisne od učinkovitosti odnosa med staršema po ločitvi (v primeru skupnega skrbništva) in od zadovoljstva otroka v novi, reorganizirani družini. Otroci lahko začetne stiske prebolijo v času od nekaj mesecev do treh let, odvisno od trajanja celotnega ločitvenega dogajanja in od tega, kdaj se njihovo življenje ponovno ustali.
Vsebinski del članka smo prevzeli iz starejšega osnutka (iz leta 2016*) na naši spletni strani, v katerem viri niso bili navedeni.
