Zdravilo je končno začelo učinkovati in zaspala sem. Ko sem se zbudila, je bil že večer in medicinski brat je prišel do mene ter mi povedal, da so me klicali starši. Po tem smo imeli z delovno terapevtko delavnico sestavljanja sestavljank in nato risanja. En mlajši fant me je po delavnici vprašal, kako mi je ime, in nato sva spregovorila nekaj besed. Med pogovorom mi je povedal, da je svoji punci, ki ga je nameravala zapustiti, zato ubil njenega najljubšega psa in tako pristal na psihiatriji. Z njim se nisem več želela pogovarjati, saj mi je deloval, kot da se mu zdi smešno, kar je storil. Naslednje dni mi je bilo zelo težko, saj sem bila zaprta notri in z drugimi pacienti nisem še smela iti na vodeni sprehod. Občutila sem, da me v pljučih nevzdržno stiska, in oči sem imela čisto rdeče.
Izvedela sem, kdaj je na urniku sprehod, in se oblekla, pa so mi rekli, da še ne smem zraven, ker mi psihiater tega še ni odobril. Edini zrak, ki sem se ga naužila, je bil takrat, ko so prezračevali oddelek ali na majhnem balkonu, kjer so nekateri kadili.
Med terapevtskimi delavnicami smo se lahko šli namizni tenis. V bolnici so imeli zložljivo mizo, ki je bila drugače zložena in umaknjena ob zid. Bila sem dobra v tem in si rada krajšala čas z igranjem. Igrala sem z drugimi pacienti, kdaj pa se nam je pridružil tudi kdo od osebja. Obiskali so me starši. Imeli smo določene ure obiskov in takrat smo bili v jedilnici za mizo. Z očetom in materjo sem se zelo težko pogovarjala in nasploh pri miru sedela, saj so nekatere izmed tablet povzročale, da sem bila bolj hiperaktivna. Veliko sta me spraševala, kako sem, kaj počnem, jaz jima kmalu več nisem mogla slediti in sem želela iti nazaj igrat namizni tenis. Po nekje dvajsetih minutah smo zaključili pogovor, oba sta me objela, nato pa sem šla nazaj igrat namizni tenis. To je bila ena izmed stvari, ki me je najbolj zamotila in me fizično vsaj malo utrudila, da potem nisem bila več tako hiperaktivna.
Ko sem bila sama s svojimi mislimi, je bilo težje. Ker nekaj dni nisem mogla iti na zrak, sem se začela spraševati, ali je to sploh bolnica ali na meni samo delajo poskuse, koliko dni lahko zdržim brez svežega zraka na sprehodu. “Ne bom odšla živa od tod” je bila ena izmed mnogih misli, ki so mi rojile po glavi.
Vsako jutro, ko smo se stehtali, je tehtnica pokazala več kilogramov (tablete so mi večale apetit) in kmalu so mi nekatera oblačila bila že tesna. Končno sem dočakala pogovor s psihiatrom, kjer je tudi sklenil, da sem dovolj dobra, da grem lahko na sprehod z ostalimi. Odšla sem na vodeni sprehod z delovnimi terapevti okoli bolnice in ko smo se vračali, smo si v drugem poslopju privoščili kavo. Delovna terapevtka nam jo je plačala, ker s sabo nismo vzeli denarja. Rekla sem ji, da ji jo bom drugič jaz plačala, ona pa se je samo nasmejala in rekla, da bo za to še čas, ko se pozdravim in pridem iz bolnice. Med terapijami sestavljanja in risanja smo se kratkočasili še z igranjem »človek ne jezi se« in v skupni sobi, kjer je bil računalnik, smo ga lahko vsak malo uporabljali. Preko elektronske pošte sem staršem natipkala sporočilo, kaj mi naj drugič prinesejo v bolnico. Obiskali so me tudi stari starši, sestra in dedkov brat, ki mi je prinesel celo vrečo mandarin in čokolado, ki jo imam rada. V dnevni sobi, kjer smo se po navadi zadrževali čez dan, so imeli tudi nekaj knjig in eno sem si izposodila.
Odšla sem sedet na posteljo in jo brat, a karkoli sem prebrala, ni imelo ne repa ne glave, saj sploh nisem imela niti malo koncentracije.
Medicinski brat me je prišel pogledat, prisedel je k meni in me vprašal, kaj sem prebrala. Pogledala sem ga in mu nisem znala povedati, popolni black-out v moji glavi. Ni me želel več utrujati in me je raje vprašal, kdaj spet dobim obisk staršev. Ko so prišli na obisk, so s seboj prinesli blok, ki sem ga jim naročila, in še nekaj oblačil ter nekaj sladkega. Naslednji dan sem se trudila pisati dnevnik, a karkoli sem napisala, ni zvenelo prav in sem strgala list ter ga vrgla v smeti. To je videl psihiater, ki je prišel na vizito, in mi s posmehom dejal, da zakaj pišem, če potem strgam in vržem v smeti. Na oddelek je prišla nova starejša ženska, ki je veliko govorila v nemščini in je nobeden ni ravno razumel. Bila je rahlo srhljiva, vedno je nekaj govorila in si mazala ustnice v kričeče rdeči barvi. O njej so govorili, da je bila uspešna v službi, nato pa da je čez noč izgubila vse in bila nekaj časa celo brezdomka.
Naslovna fotografija: Mental illness, sneta 19.11.2020 (https://eu.azcentral.com/story/opinion/op-ed/joannaallhands/2018/01/22/how-help-stranger-mental-illness-crisis-line-phoenix/1048804001/)
