Ko so me sprejeli na psihiatrijo, sem prvo noč preživela na zaprtem oddelku. To pomeni, da smo bili bolj nadzorovani kot na odprtih oddelkih. Nismo smeli iti iz stavbe in se kamorkoli zaklepati. Bilo je več medicinskih sester na oddelku in okoli petnajst sopacientov. Ker so mi pripravljali posteljo, sem nekaj časa preživela v »dnevni sobi«, to je bila največja soba na oddelku, kjer smo imeli veliko sedežno in televizijo. Bili so prazniki in cel oddelek je bil temu primerno tudi okrašen. Od okrašenih jelk v skupnih prostorih, do različnih zvezdic na oknih in zvezd, ki so visele iz stropa na hodniku. Ena od pacientk je bila zelo glasna in je veselo poskakovala ter trgala navezane zvezde s stropa. Medicinske sestre so jo opozorile naj s tem konča in ona se je namenila k meni.
Ker je bila ta pacientka oblečena v podobno modro srajco in hlače z gumbi kot medicinske sestre, sem v psihotičnemu stanju mislila, da je ona medicinska sestra pod krinko, da gre lahko z nami in nas nadzoruje v vsakem prostoru.
Že to me je dovolj plašilo, poleg tega je pa bila po naravi bolj vsiljive sorte in je želela izvedeti, kaj sem storila, da sem tukaj. Nisem ji želela vsega povedati, zaradi nje in zaradi vseh oseb, ki so še sedele na sedežni in kramljale. Medicinska sestra me je vprašala, če sem lačna in mi iz kuhinje nato prinesla večerjo, saj sem zamudila skupinski obed. Nato so mi dali antipsihotike, ki jih je predpisal psihiater.
Bila je ura okoli devete zvečer, ko sem se šla stuširat. Zavedam se, da je bilo to zaradi moje varnosti, da se v stranišče nismo smeli zaklepati, mi je bilo pa zelo neprijetno, ko je kdo drug, ker ni vedel, da sem notri, odprl vrata.
Po zdravilih sem zaspala in se zbudila ob sedmi uri zjutraj, ko smo imeli bujenje. Na hodniku je ropotala glasna glasba iz radia, ki me je zbudila. Težko mi je bilo že ob sedmih vstati, saj sem bila po antipsihotikih zelo zaspana. Poklicala me je medicinska sestra, naj pridem v vrsto. Vsakemu posebej je izmerila pritisk in še stehtali smo se, nato smo odšli zajtrkovat. V velikih zabojih na premičnem vozičku so nam pripeljali hrano in pijačo in jo razdelili po mizah. Po tem sem imela pogovore s psihiatrom in zdravnico. Pri zdravnici sta bila še dva mlajša zdravnika, ki sem ju zamenjala za študenta in sprva sploh nisem želela sodelovati v pogovoru. Videlo se je, da jih res skrbi zame in, da me želijo razumeti , tako da smo po nekaj minutah našli skupen jezik. Po kosilu so me premestili na odprti oddelek, kjer sem imela sobo še z eno pacientko. Ta se mi je zaupala, zakaj se je znašla tukaj. Rekla je, da je imela v obdobju fakultete razmerje s profesorjem, kateremu je poslala svoje gole slike in ta jih je nato objavil na splet. Povedala mi je, da je bila večkrat hospitalizirana in, da ji je najboljše na odprtem oddelku, saj lahko imaš večkrat obiske in se med prostimi urami sprehajaš okoli bolnice.
Kmalu se je odvil večer in nato predpisana zdravila. Teh sem od pogovora s psihiatrom naprej imela po enajst na dan.
Fotografija sneta 19.11.2020, (URL: https://www.google.com/search?q=mental+illness&client=firefox-b-d&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwjl-8Ddt-7tAhXlkcMKHXCnCzoQ_AUoAXoECAMQAw&biw=1366&bih=598#imgrc=1F0W7ovlqbLh5M)