Ponavadi se za psihoterapijo odločimo, ko nas neka težava pesti zelo dolgo časa. Več let. Že od nekdaj. In ko se odločimo, da naredimo temu konec, da hočemo korenito spremembo.
Za psihoterapijo se torej odločimo zaradi težav, ki nam že dolgo grenijo življenje. Torej je logično, da se te težave ne bodo razrešile čez noč, a začnemo jih lahko takoj reševati.
Glede strategije reševanja težav imam z različnimi psihoterapevti različne izkušnje. Nekatere psihoterapevtke so mi ponudile konkretne rešitve, točne korake, ki naj jih izvedem doma, druge so se le pogovarjale z mano, tretje so mi pomagale razumeti, kaj se dogaja v ozadju, in mi predlagale, na kakšen način naj gledam na situacijo.
Če zdaj pomislim, kaj je bilo pri vseh strategijah skupno, je to, da v trenutku, ki me vznemiri, ki sproži občutenje bolečine, vzpostavim do sebe nekakšno distanco, miselno ter čustveno razdaljo, in se ne odzovem na običajen način.
Kot bi bila psihoterapija le opremljanje za tisti trenutek, da se obdržiš na površini in ne dovoliš, da te moč navade posrka v običajne destruktivne odzive, pač takšne, zaradi katerih si se vključil v psihoterapijo.
Potem pa je potrebna vaja. Vsakič. ko ti uspe narediti drugače, si malo zmagal. Uspeh je sestavljen iz mnogo zmag, a tudi mnogo porazov, predvsem pa iz vztrajnosti, da vzpostavimo zdrave navade in opuščamo strupene.
