Kaj mislimo s tem, ko rečemo v dobrem in slabem? Kaj zares mislimo s tem, ko drugi osebi obljubimo, da bomo ob njeni strani ne glede na vse, kar nam skupno življenje prinese? Koliko slabega še lahko pričakujemo, da bodo drugi prenesli od nas? Koliko slabega smo zares zmožni od drugih prenesti mi? Lahko zares kdo, razen naših staršev in terapevta, in mogoče našega psa in dnevnika, prenese čisto vse, kar smo? Kaj pa kognitivne, čustvene in vedenjske vzorce, ki so regresivni, nezdravi, nenormalni, patološki, otroški, neadaptivni, toksični? Tiste, ki izhajajo iz nevarne navezanosti, travmatičnih izkušenj, bolečih izkušenj, najglobljih strahov in fantazem? Kaj naj naredimo s to vrsto slabega? Kdo pri zdravi pameti bo želel – ali sploh zmožen – sprejeti vse to?
Možna sta samo dva odgovora. Nihče. Nihče ni dolžan nikogar imeti rad in z njim ostati v funkcionalnem odnosu kljub vsemu, česar je ta oseba med drugim zmožna. Verjetno večina ljudi niti nima zmožnosti za to radikalno sprejemanje. Obratno tudi mi nimamo pravice pričakovati česa približno tako radikalnega od drugih. Konec koncev, to nekaj je zalogaj. Pasivno-agresivni odzivi na ljubljeno osebo, ki nas je prizadela. Izpadi joka, ko preprosto ne zmoremo več nadzorovati svojih čustev (čustvena regulacija deluje le do določene mere). Nov odtenek jeze v našem tonu, za katerega nismo vedeli, da smo ga zmožni. Tišina, ko ni več ničesar, kar bi sploh lahko rekli, ne da bi poslabšali situacijo. Osornost v trenutkih stresa. In zdaj, pozor, zares težke stvari. Tiste klinične, patološke – če že običajnih nezdravih vzorcev ljudi ne zmoremo brezpogojno prenesti, kaj bomo šele s tistimi zares odklonskimi? Kaj naredimo (partnerji, družinski člani, prijatelji), ko ljubljena oseba izkuša kronično depresijo in samomorilnost; ko smučarske izlete občasno zamenjajo psihiatrične hospitalizacije; ko se kljub vsem oblikam zdravljenja oseba večkrat na mesec zlomi ravno, ko bi morala iti na zmenek, na približno polovico naših vprašanj, kako se počuti, pa zamrmra nekaj v smislu, da »bo že«?
Imamo torej dve vrsti problemov. Tiste »normalne« (ali vsaj običajne). Že od teh zbeži večina ljudi, ker so pač preveč za eno od obeh oseb, običajno za obe. Potem imamo pa še posebno dimenzijo težav, za katere sploh velja, da ni dolžnost partnerjev in prijateljev, da jih prenašajo, pa tudi če se ljubljena oseba še tako trudi in je še na toliko antidepresivih in psihoterapijah. Ampak kaj sledi iz tega – da osebe z duševnimi težavami (kaj šele s tistimi kliničnimi »motnjami«) ne morejo izkušati pristnih, obojestransko zadovoljujočih in izpolnjujočih intimnih odnosov? Kaj naj potem naredimo s podatkom, da slaba polovica (46.4 %) oseb na neki točki v življenju izkusi vsaj eno duševno bolezen? Da skoraj tretjina (27.7 %) doživi dve ali več duševnih motenj, skoraj petina (17.3 %) pa tri motnje ali več (Kessler idr., 2005)?
V redu, prva možnost, da teh oseb pač nihče ne more imeti zares rad, ni najbolj privlačna. Nismo začeli s tem, da vsaj načeloma obstaja še druga možnost, in sicer nekaj v smislu »v dobrem in slabem«? Vendar… Lahko kdorkoli resno sam pri sebi verjame, da je v odnosu s pravo osebo pripravljen sprejeti vse slabe lastnosti v zameno za tiste dobre, lepe, čudovite? Se spomni kdo osebe v svojem življenju, ki je to zmožna in pripravljena narediti zanje (pri čemer družina in terapevti ne veljajo)?
Dobro, kaj pa potem, nekaj vmes mogoče? Mogoče. Mogoče se lahko naučimo živeti z nekaterimi patologijami, simptomi drug drugega, če vse dobro prevlada. Ampak mogoče je daleč od tistega upanja in optimizma polnega »v dobrem in slabem«. In še vedno nam ostaja neodgovorjeno vprašanje, koliko simptomov smemo pokazati drugi osebi? In kdaj? Takoj ko se spoznamo? Seveda ne, ostali bi sami. Po mesecu, dveh, šestih? Po letu ali dveh? Po desetih letih zakona, ko smo se vselili skupaj in dobili otroke?
Kako vedeti, da je naš odnos dovolj trden, da so naše dobre lastnosti dovolj dobre, da bodo z veliko verjetnostjo pri ljubljeni osebi odtehtale vse tiste slabe? Je (brezpogojna), pristna ljubezen res rezervirana samo za določene ljudi (tiste »zdrave«) in šele po določenem času (šele ko se prepričamo, da nas oseba vidi v dovolj dobri luči, da ne bo pobegnila, takoj ko nas uzre v slabi)?
