Po FBI definiciji so serijski morilci posamezniki, ki delujejo samostojno ali z vajencem ter umorijo najmanj tri ljudi, med umori pa so časovni premori, ki nakazujejo na njihovo naklepnost. Motivacija, ki žene serijske morilce, je psihološka zadovoljitev in doseganje uresničitve morilčevih fantazij. Najpogosteje so serijski morilci identificirani s pomočjo karakterističnih sledi, ki jih puščajo na mestih umora in preko katerih izživljajo svoje fantazije. Serijski morilci navadno izbirajo žrtve s podobnimi lastnostmi (npr. starost, poklic, socialni status, rasa, spol, izgled, življenjske okoliščine) ter v umoru doživljajo izpolnitev fantazij in pogosto tudi spolno vzburjenost. Pomembno jih je ločevati od množičnih morilcev, ki najpogosteje morijo iz jeze ali maščevanja, njihove žrtve pa so jim pogosto poznane. Množični morilci želijo umor opraviti hitro in učinkovito ter v samem dejanju ne doživljajo užitka in vzburjenja, kot to velja za serijske morilce [9] [11] [12].
Kdaj so se serijski umori prvič pojavili?
Pojav serijskih umorov seže daleč v zgodovino, ko so jih ljudje pripisovali živalim ali pa morilci preprosto niso bili zaznani in odkriti. Prvo znanstveno delo, ki je vsebovalo zapis lastnosti serijskih morilcev, je leta 1866 napisal Richard von Krafft-Ebing. Veliko od zapisanih lastnosti je pri serijskih morilcih prepoznanih še danes. Med njimi so nagnjenost k lažem in manipulacija; mučenje žrtev, ki pogosto sproži spolno vzburjenje; sadistična in mazohistična vedenja; ponižanje in nadvlada žrtev; skrbno načrtovanje umorov itd. Prav tako je bilo že zgodaj odkrito dejstvo, da serijski morilci sledijo vzorcu vedenja – mučijo, zlorabijo in umorijo svojo žrtev. Dejstvo, da gre za ponavljajoče in pogosto progresivne vzorce vedenja, omogoča ustvariti dovolj natančen profil morilca, ga hitreje zaznati ter prekiniti njegova dejanja [9].
Prvi zaznani serijski morilec je Jack the Ripper, ki je konec 19. stoletja v viktorijanski Angliji moril in maličil svoje žrtve. Čeprav je za sabo pustil kar nekaj sledi in namigov o tem, kdo bi lahko bil, ga niso nikoli našli. Med znanimi serijskimi morilci z začetka 20. stoletja sta tudi Albert Fish in Albert DeSalvo (imenovan tudi Boston Strangler). Izraz serijski morilec se je začel uporabljati v 70. letih prejšnjega stoletja, pri čemer so v ZDA do takrat identificirali le okoli 10 serijskih morilcev. Že v naslednjem desetletju je z raziskovanjem in novimi metodami številka narasla na okoli 35 aktivnih serijskih morilcev. Do danes se je številka povzpela na med 200 in 500 serijskih morilcev, ki jim pripisujemo med 2000 in 3500 umorov oziroma 10 % letnih umorov v ZDA. Nekateri verjamejo, da naj bi kar 75 % vseh serijskih morilcev prebivalo in delovalo v ZDA, kar je lahko posledica mobilnega in odprtega načina življenja, ki morilcem predstavlja več priložnosti za umore, ali pa boljših tehnik reševanja zločinov, zaradi česar je zaznanih več serijskih morilcev kot drugod po svetu [9].
Zakaj nekdo postane serijski morilec?
Faktorji, ki vplivajo na oblikovanje lastnosti serijskih morilcev, so genetika, okolje, osebnost in travmatske izkušnje v zgodnjem otroštvu. Med vsemi najbolj raziskan in dokazan pa je vpliv okolja v zgodnjem odraščanju. Najbolj pogoste in dosledno opažene so zlorabe otrok, ki kasneje zrastejo v serijske morilce [4].
Razvojna psihologija trdi, da zgodnji vplivi močno oblikujejo posameznikov fizični, mentalni, čustveni in psihološki razvoj. Prav tako pomembne aspekte razvoja izpostavlja socialna psihologija, ki osvetli pomembnost socialnih interakcij za ustrezen psihološki razvoj posameznika (npr. občutja zaželenosti, samozavesti, sprejetosti, uspešnosti, sposobnosti empatije). Zlorabe v otroštvu in njihove posledice privedejo do zavrtosti naštetih vidikov posameznikove osebnosti [3].
Zlorabe v otroštvu so med populacijo serijskih morilcev bolj pogoste kot v normalni populaciji. Skoraj vsi serijski morilci v otroštvu doživljajo eno obliko zlorabe, ki je lahko tudi v obliki zapostavljanja, zanemarjanja ali ponižanja, zelo pogosto pa prihaja do fizičnega in spolnega nasilja. Te okoliščine odraščanja na posameznikih puščajo travme, ki vplivajo na razvoj možganov in lahko privedejo do razvoja osebnosti serijskega morilca [10] [12]. Poleg zlorab v otroštvu so pomembni okoljski faktorji tudi odsotnost ali odtujenost staršev ter zloraba/odvisnost od drog ali alkohola s strani staršev. Prav tako je v otroštvu serijskih morilcev pogosto medvrstniško nasilje oziroma vključenost v blažje oblike kriminalnega vedenja [11]. Zaradi različnih vrst zlorab v otroštvu se kasneje razlikujejo vedenja morilcev, načini umora ali mučenja žrtve. Izkazalo se je, da so najbolj nasilne in grozljive umore izvedli posamezniki, ki so bili v otroštvu spolno ali psihično zlorabljeni. Pri posameznikih, ki so bili spolno zlorabljeni, se večkrat izkaže, da žrtve mučijo in iznakazijo, saj imajo potrebo po povzročanju bolečine [7].
Seveda pa to ne pomeni, da vsak zlorabljen otrok v odraslosti postane serijski morilec, zaradi česar je pomembno raziskovati tudi faktorje vpliva dednosti ter biologije in ne le okolja [7]. Opisano otroštvo je le dejavnik tveganja in se ne pojavlja dosledno pri vseh serijskih morilcih. Nekateri namreč odraščajo v stabilnem in varnem okolju, s prisotnima staršema, ki zagotavljata ljubeče okolje in podporo [10].
Nevro-anatomija in biološki vplivi
Medtem ko so najpogostejši faktorji, ki vplivajo na razvoj osebnosti serijskega morilca, okoljski, se je pomembno zavedati tudi drugih. Nekateri biološki faktorji, ki lahko vplivajo na razvoj osebnosti serijskega morilca, so poškodbe glave, anomalije možganskega delovanja ali napake v genskem zapisu [11]. Prav tako je zelo pogost faktor družinska zgodovina psihičnih bolezni, zlorabe substanc in kriminala [12].
Raziskave ugotavljajo anatomske in funkcionalne spremembe v frontalnem korteksu, v amigdali in v hipokampusu. Te poškodbe naj bi povzročale večjo agresivnost, nesposobnost nadzora impulzov in ustrezne presoje. Delovanje frontalnega korteksa skrbi za vzpostavljanje socialnih stikov kot tudi za samonadzor, načrtovanje, presojo itd. Tu se nahajajo funkcije, ki omogočajo normalne socialne odnose, ki so pri serijskih morilcih pogosto oškodovane. Pomembna sprememba v delovanju možganov se pokaže tudi pri povezanosti amigdale z ventromedialnim prefrontalnim korteksom, ki je odgovorna za procesiranje negativnih dražljajev v negativna čustvena stanja. Ko je povezanost tih dveh delov slaba, se pri posameznikih to izraža v zmanjšani empatiji in pomanjkanju sramu in krivde ob neustreznem vedenju [13].
Pri serijskih morilcih je agresija vedno prisotna ter je med drugim posledica delovanja možganov. Nadzorovanje agresivnega vedenja poteka v limbičnem sistemu, bolj natančno v amigdali. Z agresivnim vedenjem pa je povezano tudi nevro-kemično ravnovesje, in sicer izločanje serotonina, testosterona, norepinefrina in dopamina [10]. Nizke ravni serotonina so na primer povezane s samodestruktivnim in impulzivnim vedenjem, medtem ko so visoke ravni dopamina in norepinefrina povezane z agresivnim vedenjem. Podobno velja tudi za testosteron. Z nadzorovanjem in uravnavanjem agresivnega vedenja so povezani tudi stresni hormoni [1].
Travmatske izkušnje v otroštvu
Zgodnje življenjske izkušnje so pomembne predvsem zaradi tega, ker v tem času možgani rastejo in se živčne celice v možganih med sabo povezujejo s številnimi povezavami, imenovanimi sinapsami, kar kasneje definira posameznikov odnos do sveta. V zgodnjih letih se lahko ustvarijo ustrezne povezave ali pa so okoljski in biološki faktorji dovolj specifični in močni, da razvoj možganov ni ustrezen [3].
Travmatske izkušnje v otroštvu ravno zaradi tega razloga močno vplivajo na kasnejši osebnostni, intelektualni in čustveni razvoj. Zlorabe, ki pogosto povzročijo travme, v zgodnjem otroštvu lahko zmanjšajo velikost možganskega korteksa, kar rezultira v zmanjšanih intelektualnih sposobnostih, oslabljenem reguliranju čustvenih stanj, povečanju občutka nemoči itd. [3].
Razvoj serijskega morilca skozi življenjska obdobja
Čeprav se umori serijskih morilcev navadno začnejo med njihovim 20. in 30. letom starosti, posamezniki že tekom otroštva ali mladostništva razvijejo spolne fantazije in fantazije o mučenju, ki jih kasneje uresničujejo skozi svoje zločine. Prav tako že v otroštvu ali mladostništvu izražajo stereotipno ponavljajoče agresivno vedenje, kot je krutost in mučenje živali ter ostalih otrok, pogostost laži in uničevanja lastnine [12]. Na prehodu v odraslost začne posameznik vse bolj negovati sadistične in spolne fantazije ter razmišljati o njihovi uresničitvi. Velika večina serijskih morilcev poroča o občutkih osamljenosti, zavrnjenosti, neljubljenosti in zapostavljenosti, zaradi česar že od otroštva gojijo jezo do določenih posameznikov ali sveta. Pri nekaterih pa ta občutja niso zaznana s strani njihovega okolja, temveč so bili kot otroci ekstravertni, očarljivi in zgovorni. V teh primerih njihovo vedenje ni skladno z notranjimi občutji, ki so lahko podobna prvi skupini in se kasneje izrazijo v seriji grozljivih dejanj [10].
Serijski morilci pred umori pogosto zagrešijo tudi druge zločine, kot so požig, kraja, napad s hudimi telesnimi poškodbami in posilstvo. Ti se stopnjujejo v ponavljajoče umore, preko katerih zaporedja ugrabitve, mučenja in umora postanejo vse bolj ritualna in izpopolnjena. Morilci se učijo iz svojih napak in dejanja vse bolj približujejo svoji fantaziji, da dosežejo kar največje zadoščenje [10].
Duševne motnje pri serijskih morilcih
Med serijskimi morilci se pogosto pojavljajo duševne motnje.
Pogosto so diagnosticirani z antisocialno osebnostno motnjo, zaradi česar manj verjetno sledijo socialnim normam in kršijo pravice drugih, so impulzivni in agresivni ter izkazujejo malo obžalovanja lastnih dejanj. Prav tako je pogosta psihopatija, ki jo spremlja nesposobnost prepoznavanja čustvenih stanj, plitvost čustvenih odzivov, pomanjkanje empatije, nezmožnost vzpostavljanja pomembnih odnosov z drugimi in neustrašnost (odsotnost strahu). Psihopatija je genetsko pogojena oziroma ima nevrološko osnovo, saj te posameznike zaznamuje slabša odzivnost limbičnega sistema možganov. Pri psihopatih je dosledno zaznana manjša amigdala, kar rezultira v znižani sposobnosti razumevanja negativnih čustvenih izrazov. Prav tako je pri psihopatih poškodovan ventromedialni prefrontalni korteks, ki prejema in pošilja signale v amigdalo. Še vedno pa vzroki psihopatije niso le biološki, nevrološke osnove pa ne pomenijo, da imajo vsi posamezniki s podobnimi možganskimi poškodbami psihopatijo [6]. Poleg tega moramo upoštevati, da vsi serijski morilci niso psihopati ter da vsak psihopat ne razvije nujno kriminalnega vedenja. Serijski morilci, ki so prav tako diagnosticirani s psihopatijo, bodo očarljivi, manipulativni, čustveno plitvi in ne bodo upoštevali ali se obremenjevali s posledicami svojih dejanj [8].
Serijski morilci so pogosto diagnosticirani z več kot eno psihološko motnjo. Pogoste motnje, ki se pojavljajo pri serijskih morilcih, so shizofrenija, osebnostne motnje (npr. multipla osebnost, antisocialna osebnostna motnja), anksioznost, bipolarna motnja, depresija, obsesivno-kompulzivna motnja, pedofilija itd. Med serijskimi morilci je visoka raven samomorilnega vedenja in poskusov samomora. Nekateri so diagnosticirani tudi s psihozami, vendar je posameznikov s halucinacijami, prisilnimi mislimi in vedenjem malo [8] [13].
Katere lastnosti v povprečju določajo serijskega morilca?
Demografske značilnosti
Čeprav med posameznimi serijskimi morilci obstajajo psihološke in kriminološke razlike, lahko določimo povprečne lastnosti serijskega morilca [9] [12]:
Tipični serijski morilec je moški bele rase, star med 20 in 30 let. Odstopanja od opisa se pojavijo predvsem pri posameznikih, ki jih dolgo ne ujamejo. Ženskih serijskih morilk je veliko manj kot moških. Razlikujejo se tudi motivi, zaradi katerih morijo. Pri ženskah so motivi pogosto finančni zaslužek ali iskanje pozornosti in potrditve. V umorih navadno ne najdejo spolne zadovoljitve in užitka na način, ki ga prepoznavamo pri moških. Moriti začnejo v povprečju okoli 30. leta ter se ne poslužujejo nasilnih tehnik umora (npr. pištol, nožev, davljenja), temveč pogosteje morijo s strupom. Prav tako pogosteje poznajo svoje žrtve [5].- Najpogosteje so življenjsko dobro preskrbljeni, imajo redne službe in živijo udobno življenje. Nekateri med njimi živijo kot samotarji, večina pa jih ima družine in so dobro sprejeti in poznani v lokalni skupnosti.
- Kriminalna zgodovina serijskih morilcev je pogosto posilstvo ali kraja. Oba zločina se povezujeta s posegom v posameznikov intimni prostor, čeprav je ta v primeru posilstva veliko bolj očiten. Obema zločinoma je v manjši ali večji meri skupna tudi dehumanizacija posameznika, pri čemer lahko vedenje napreduje v najvišje nespoštovanje telesa drugega živega bitja – v umor.
- Žrtve so najpogosteje ženske bele rase v 20. letih. Nekateri morilci za žrtve izbirajo tudi otroke. Večina zločinov se ne povezuje z rasno skupino, čeprav je nekaj serijskih morilcev morilo izključno posamezne etnične skupine.
Izvedba zločina in lastnosti, ki se izrazijo
Serijski morilci za sabo pogosto pustijo sledi in namige, ki omogočajo njihovo natančno profiliranje. Ti vključujejo vzorce napada, mučenja in poškodb na žrtvah, kot tudi način umora, postavitev trupla itd. [9] [12]:
- Serijski morilci pogosto zbirajo trofeje (npr. obleke, slike ali celo dele telesa umrlega), ki jih spominjajo na doživeto fantazijo in jim omogočajo podoživljanje dogodka zadoščenja. Zaradi podobnih razlogov se nekateri vračajo na kraj zločina.
Veliko serijskih morilcev izvaja posmrtno izmaličenje, mučenje ali celo vampirizem oziroma kanibalizem. Pogosto morilci žrtvam zavežejo oči zaradi želje po dodatni preplašitvi žrtve in dehumanizaciji.- Umor je pogosto povezan s seksualnim vedenjem, posilstvom ali celo nekrofilijo (spolno zlorabo preminulega).
- Pogosto imajo spolne parafilije (neobičajne spolne navade), kot so fetišizem (spolna preokupiranost z določenimi predmeti, aktivnostmi ali deli telesa), transvestizem (oblačenje v oblačila nasprotnega spola), ekshibicionizem (javno seksualno razkazovanje) in voajerizem (opazovanje spolnih aktivnosti drugih). Določene parafilije jih spremljajo že od otroštva.
Psihološki opis serijskega morilca
Pri serijskih morilcih so izrazite naslednje lastnosti [10] [13]:
- Pomanjkanje empatije (nesposobnost vživeti se v drugo osebo, prepoznati in razumeti njena čustvena stanja)
- Pomanjkanje občutkov krivde in obžalovanja
- Pogosta sovražna čustvena stanja
- Čustvena nestabilnost (nihanje čustvenih stanj in impulzivnost)
- Egocentrizem in narcisizem (niso sposobni sprejeti poraza in mislijo, da so upravičeni do maščevanja, ki ga dosežejo preko mučenja in umora žrtev. S ponižanjem žrtve in nadzorom, ki ga imajo ob zločinu, poskusijo premostiti lastna občutja zavrnjenosti, manjvrednosti in zlorabe)
- Pomanjkanje odgovornosti (velikokrat živijo po svojih pravilih in zavračajo spoštovanje socialnih norm in zakona)
- Nizka strpnost do frustrirajočih situacij
- Nesposobnost nadzora impulzov
- Nizka samozavest (ki izhaja iz občutka manjvrednosti in nesprejetosti s strani družbe)
- Manipulativnost (preko laži in prevar dosegajo želeni rezultat ter zavračajo sum o lastni krivdi)
- Iskanje vznemirjenja skozi ogrožajoče situacije, ki jim prinesejo zadoščenje (nagnjenost k vključevanju v ogrožajoče situacije/neustrašnost)
- Želja po moči, dominiranju in izkazovanju lastnih uspehov, pri čemer moralno doseganje ni dovolj (dovolj so dejanja, ki žrtve silijo v podrejeno pozicijo)
Serijski morilci imajo pogosto nadpovprečno inteligentnost, ki jim pomaga pri begu pred oblastmi. Medtem ko miselna kognicija navadno ni prizadeta, sta prizadeti čustvena in socialna kognicija, zaradi česar se posamezniki ne morejo vživeti v drugo osebo, težje prepoznavajo in razumejo čustvena stanja in vedenja ljudi ter kaj ta sporočajo itd. [2].
Kako ostanejo nezaznani?
Veliko serijskih morilcev je očarljivih in ima visoke kognitivne sposobnosti [9].
Prav tako ti posamezniki pogosto živijo dvojno življenje. Po eni strani so brezčutni morilci, brez obžalovanja in krivde, hkrati pa živijo normalno in ljubeče družinsko življenje, zaradi česar njihovi bližnji pogosto ne morejo verjeti grozotam, ki so jih povzročili [9].
Morilec umorom posveti ogromno časa in energije, zaradi česar se tudi njegova rutina umora izboljšuje in jih je posledično težje zaznati. Prav tako je veliko serijskih morilcev navdušenih nad delom kriminalistov, zaradi česar se o tem izobrazijo in se tako še bolj učinkovito izmikajo zakonu [9].
Smo serijski morilci, smo možje in sinovi. Smo povsod.
~ Ted Bundy
Najbolj znani serijski morilci
Nekateri najbolj znani serijski morilci so [12]:
- Jack the Ripper: konec 19. stoletja je umoril in izmaličil 5 žensk. Morilec nikoli ni bil odkrit, saj forenzična znanost takrat še ni bila dovolj natančna.
- John Wayne Gacy: umoril in posilil je več kot 33 dečkov in mladih moških. Zaradi stila njegovega življenja (imel je družino, zaposloval in podpiral je neizkušene delavce, bil dobrodelen, sprejet in cenjen v skupnosti itd.) je dolgo ostal nezaznan, na koncu pa je bil obsojen na smrtno kazen.
- Ted Bundy: serijski morilec, posiljevalec in nekrofil, ki je za svoje žrtve izbiral mlade ženske. Umoril je vsaj 30 žensk, nekateri pa predvidevajo, da je seznam žrtev celo daljši, saj mu niso mogli pripisati vseh zločinov, za katere je bil osumljen. Zaradi karizme in očarljivosti so mu žrtve zaupale, zaradi njegovega pozitivnega karakterja pa ga tudi nihče ni sumil. Z umori je bil povezan po naključni preiskavi vozila, v katerem so našli sumljivo orodje.
- The Zodiac Killer: ime serijskega morilca izvira iz številnih pisem, ki jih je pošiljal v časopise in s tem opozarjal na umore, ki jih je/jih bo zagrešil. Moril je predvsem mlade pare, pri čemer sta dva moška uspela pobegniti. Do danes ni znano, koliko umorov je zagrešil (potrjenih je 5; glede na forenzične raziskave je zelo verjetno umoril 20-28 ljudi; sam pa trdi, da je umoril 37 ljudi). Morilca do danes niso našli.
- Ed Gein: umoril je vsaj dva človeka, vendar sumijo, da je bila številka večja. Znan je po tem, da je izkopaval trupla iz lokalnih pokopališč, jih razrezal in razkosal. Podobno maličenje je izvajal na svojih žrtvah. Policija je ob hišni preiskavi v stanovanju našla posode iz lobanj, nosove, stole s človeško kožo, človeške kosti itd. Ob sojenju so ga spoznali za neprištevnega, saj so ugotovili, da ima shizofrenijo.
- Albert Fish: bil je serijski morilec, obtožen številnih posilstev otrok in kanibalizma. Njegove žrtve so bili predvsem otroci, zaradi česar je pridobil vzdevek The Boogey Man. Prav tako je poznan pod sinonimi the Gray Man, the Brooklyn Vampire, the Moon Maniac in the Werewolf of Wysteria. Obsojen je bil na smrtno kazen in je umrl na električnem stolu.
- Jeffery Dahmer: bil je serijski morilec, obtožen posilstev in umora 17 mladih moških. V kasnejših umorih je izvajal kanibalizem in nekrofilijo, prav tako pa je shranjeval nekatere dele telesa žrtev. Čeprav je bil diagnosticiran z mejno osebnostno motnjo, shizotipsko motnjo in psihozo, te diagnoze niso vplivale na sojenje. Obsojen je bil na življenje v zaporu, kjer je tudi umrl.
- Gary Ridgway: umoril je okoli 50 žensk in mladih deklet. Njegove žrtve so bile pogosto prostitutke. Izvajal je tudi nekrofilijo.
Viri in literatura
[1] Allely, C. S., Minnis, H., Thompson, L., Wilson, P. in Gillberg, C. (2014). Neurodevelopmental and psychosocial risk factors in serial killers and mass murderers. Aggression and Violent Behavior, 19(3), 288–301.
[2] Angrilli, A., Sartori, G. in Donzella, G. (2013). Cognitive, emotional and social markers of serial murdering. The Clinical Neuropsychologist, 27(3), 485–494.
[3] Chiriboga Aldáz, M. (2019). Relationship between childhood traumas and serial killers (Bachelor’s thesis, Quito).
[4] Davies, N. (2018). From Abused Child to Investigating Nature.
[5] Harrison, M. A., Murphy, E. A., Ho, L. Y., Bowers, T. G. in Flaherty, C. V. (2015). Female serial killers in the United States: Means, motives, and makings. The Journal of Forensic Psychiatry & Psychology, 26(3), 383–406.
[6] LaBrode, R. T. (2007). Etiology of the psychopathic serial killer: An analysis of antisocial personality disorder, psychopathy, and serial killer personality and crime scene characteristics. Brief Treatment and Crisis Intervention, 7(2), 151–160.
[7] Marono, A. J., Reid, S., Yaksic, E. in Keatley, D. A. (2020). A behaviour sequence analysis of serial killers’ lives: From childhood abuse to methods of murder. Psychiatry, Psychology and Law, 27(1), 126–137.
[8] Mehra, N. in Samavati, P. A. (2012). A study on mental disorder in serial killers.
[9] Miller, L. (2014). Serial killers: I. Subtypes, patterns, and motives. Aggression and Violent Behavior, 19(1), 1–11.
[10] Miller, L. (2014). Serial killers: II. Development, dynamics, and forensics. Aggression and Violent Behavior, 19(1), 12–22.
[11] Mitchell, H. in Aamodt, M. G. (2005). The incidence of child abuse in serial killers. Journal of Police and Criminal Psychology, 20(1), 40–47.
[12] Ürmösné Simon, G. (2015). The traits and the thrill of serial killers. Internal Security, 7(2), 33–42.
[13] Ürmösné Simon, G. (2018). The portrayal and the attributes of serial killers and some of the most notorious ones. Internal Security, 10, 1–12.
https://unsplash.com/photos/gHwOUe9OLwE?utm_source=unsplash&utm_medium=referral&utm_content=creditShareLink
Image by <a href=”https://pixabay.com/users/sadia-343889/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=582740″>Sadia</a> from <a href=”https://pixabay.com/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=582740″>Pixabay</a>
https://unsplash.com/photos/NPmR0RblyhQ?utm_source=unsplash&utm_medium=referral&utm_content=creditShareLink
https://unsplash.com/photos/tEVGmMaPFXk?utm_source=unsplash&utm_medium=referral&utm_content=creditShareLink
https://unsplash.com/photos/hs6XhCjBMz0?utm_source=unsplash&utm_medium=referral&utm_content=creditShareLink
Image by <a href=”https://pixabay.com/users/rtdisoho-3284268/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=2211184″>Reggi Tirtakusumah</a> from <a href=”https://pixabay.com/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=2211184″>Pixabay</a>
Image by <a href=”https://pixabay.com/users/whoismargot-840119/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=2912424″>Małgorzata Tomczak</a> from <a href=”https://pixabay.com/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=2912424″>Pixabay</a>
https://unsplash.com/photos/ToA6fSMCbVA?utm_source=unsplash&utm_medium=referral&utm_content=creditShareLink
<a href=’https://www.freepik.com/photos/medical’>Medical photo created by rawpixel.com – www.freepik.com</a>
Image by <a href=”https://pixabay.com/users/engin_akyurt-3656355/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=2333327″>Engin Akyurt</a> from <a href=”https://pixabay.com/?utm_source=link-attribution&utm_medium=referral&utm_campaign=image&utm_content=2333327″>Pixabay</a>
