Zjutraj smo imeli spet bujenje ob sedmih, se stehtali in odšli zajtrkovat. Po zajtrku so nam pripravili zdravila, za vsakega v svojo majhno okroglo škatlico s pokrovom. Potem smo imeli skupno vizito, kjer smo v »dnevni sobi« sedeli v krogu na kavču, pred nami na stolih pa zdravniki, psihiatri in medicinske sestre. Vsak izmed pacientov je nekaj povedal glede svojega zdravljenja in tablet, kako učinkujejo na njega.
Meni je bil že ta občutek, da sem v skupini, utesnjujoč. Še več, te skupinske vizite sem prav sovražila, saj mi ni bilo do tega, da bi svoje stiske, probleme, delila še z drugimi sopacienti.
Na odprtem oddelku smo lahko uporabljali svoje telefone in tako sva nekaj besed spregovorila tudi z bivšim fantom. Ko sem mu povedala, kje sem, je hladno odgovoril, da samo upa, da se še on kdaj ne znajde tam. Ta odgovor me je presunil, kako malo sočutja premore nekdo, ki bi te naj nekoč imel rad. Potem smo imeli terapevtske delavnice. Na glasbeno-likovni smo poslušali glasbo na radiu in risali na papir pokrajino, ki izkazuje, kako se takrat počutimo.
Takrat sem imela še kar nekaj blodenj in mi je bilo posledično težko oboje: biti obdan z glasbo in biti v tišini s svojimi mislimi in blodnjami.
Televizije nisem želela gledati, saj sem še vedno mislila, da tam govorijo o meni. Dobila sem kartonček, v katerem so izvajalci terapevtskih dejavnosti vpisovali datum in katere terapevtske dejavnosti smo se udeležili. Po kosilu je bil čas za počitek. In to mi je res prijalo, saj smo bili budni od sedme ure zjutraj. Po tabletah sem prej doma spala po 18 ur v kosu, zato mi je bilo zelo naporno z manj spanca, saj možgani niso bili spočiti.
Med terapijami smo z drugimi pacienti odšli na krajši sprehod okoli bolnice. A to je bilo možno le na odprtem oddelku, na zaprtem oddelku smo odšli na sprehod samo v za to predvidenemu času in s spremstvom terapevtov. Večkrat sem poklicala domov, kjer so mi vedno vlivali upanje in jih je zelo zanimalo, kako sem, kaj se z menoj dogaja.
Po nekaj dneh na odprtem oddelku se je moje psihotično stanje poslabšalo. Hodila sem gor in dol po hodniku in nekaj nerazločno momljala.
Medicinske sestre so to hitro opazile in vprašale glavno psihiatrinjo, katera zdravila mi naj dajo. Rekli so, da moram v posteljo in tam so mi dali injekcijo z antipsihotikom. Med dajanjem injekcije me je ena medicinska sestra držala za roko in se pogovarjala z drugo medicinsko sestro. Rekla ji je, da ima lepo majico (nekatere medicinske sestre so bile v bolnici v svojih oblačilih). Na to sem jaz vsa panična in psihotična odgovorila, da je ona iz televizije, kjer me zasledujejo. Injekcija ni takoj prijela in jaz sem spet hodila po hodniku v blodnjah. Ko sem želela oditi ven, me je ustavil medicinski brat iz drugega oddelka in mi rekel, da naj grem z njim in, da mu naj dam telefon. To sem storila in dobila sem posteljo na zaprtem oddelku.
Fotografija sneta 19.11.2020, (URL: https://www.google.com/search?q=mental+illness&client=firefox-b-d&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=2ahUKEwjl-8Ddt-7tAhXlkcMKHXCnCzoQ_AUoAXoECAMQAw&biw=1366&bih=598#imgrc=1F0W7ovlqbLh5M)
