Tale tema ni za vsakogar.
Enostavno, ker nima vsak otrok. In tudi ker nima vsak, ki ima otroke, tudi partnerskega odnosa.
Ampak če si v partnerskem odnosu, potem se mogoče sprašuješ, kako je, ko imaš otroke, ali pa če že imaš otroke, se morda sprašuješ, ali se v starševski vlogi še kdo drug tako počuti.
Ali postane vse skupaj lažje?
Mislim, da je logika za tem ta, da ima par kar naenkrat nekaj zelo pomembnega skupnega. Nekaj, kar ju bo povezalo bolj kot karkoli drugega.
Ja. To je res. Skupen otrok bo dva povezal, a otrok ne naredi povezave kar magično pozitivne. Otrok resda pričara trenutke, ko so vsi v prostoru preprosto srečni in se počutijo blagoslovljene v njegovi prisotnosti in v tistem trenutku se vez med vsemi, ki tisti trenutek izkušajo to blaženost, celi, neguje, jača – avtomatsko.
In …
Otrok v prostor vnaša tudi stres. Menda ne kar sam po sebi, preprosto se odziva na vse tisto, kar smo mi pometli pod preprogo. Tega je toliko, da po mojem mnenju nima smisla vsake stvari posebej opredeljevati, ampak pač živimo naprej in se poskušamo izboljšati v odzivanju na stres. Zato, da bi lahko živeli bolj harmonično. Srečno.
Kakršnekoli ranice, ki sta jih preprosto dala na stran, bodisi kot posameznika ali kot par v odnosu, bo otrok na nek način zbezal ven.
Glede na to, da se do zdaj s temi ranami nista želela soočiti, se verjetno tudi zdaj ne želita prav posebno. No, še posebej zdaj ne, saj naj bi bili to srečni trenutki in tudi časa nimata več toliko, da bi ga porabljala za težavne zadeve.
Oprosti, ne bo šlo drugače, kot da se soočiš.
S partnerjem se včasih smejiva parom, ki so brez otrok. Tudi parom z enim otrokom. Ne iz hudobije. Smejiva se njihovi naivnosti. V bistvu svoji naivnosti, iz tistih časov, ko še nisva imela otrok in ko sva imela samo enega.
Pred otroki sem si o življenju mislila “saj bo”, zdaj pa za to ni prostora, ker “mora biti”.
Z otroki se podaš na pot mojstrstva življenja. Saj ne uspe vsem postati mojster, a vsak poskuša na svoj način, in nihče na tem svetu te ne bo postavil pred dejstvo, kako nespretni smo, bolje kot tvoj otrok.
Da se vrnem na pozitivno noto…
Tudi nihče ti ne bo pomagal bolj ozavestiti, kako blagoslovljen in ljubljen si, kot tvoj otrok. Vsaj, ko so še majhni!
Rekla bi, da prihod otroka odnosa ne izboljša, niti ne poslabša, pač pa odpira čisto novo dimenzijo in življenje nikoli več ni enako kot prej.
