Kaj je navezanost?
Navezanost je močna čustvena vez med dvema osebama. V otroštvu se navezanost najprej vzpostavi med otrokom in njegovim skrbnikom. To ni nujno samo mati, temveč je lahko kdorkoli, ki z otrokom preživlja veliko časa in zadovoljuje njegove potrebe. Ko se otrok naveže na skrbnika, išče njegovo bližino in stike z njim, še posebej v času stresa, prestrašenosti in stiske. To navezanost ločuje od preostalih družabnih vedenj, kjer otrok išče bližino drugih zaradi pozitivnega razpoloženja in radovednosti [1].
Za sistem navezanosti je značilno izmenjevanje med željo po raziskovanju okolja in željo po bližini. Ko je skrbnik v bližini in se otrok čuti varnega, ima ta močno željo, da raziskuje in spoznava okolje. Zaveda se namreč, da ima ob sebi osebo, ki bo v primeru težav poskrbela za njegove potrebe. Ko se otrok prestraši ali doživlja stres, pa takoj poišče stik s skrbnikom, da ga potolaži. Takrat želja po raziskovanju okolja izgine, pojavi pa se želja po bližini in stiku [1]. Z navezanostjo se je leta 1969 prvi začel ukvarjati John Bowlby, za njim pa so raziskovanje nadaljevali drugi avtorji [2].
Razvoj navezanosti
Takoj po rojstvu otrok še ni navezan na nikogar. V prvih tednih ne preferira samo ene osebe, temveč se pozitivno odziva na različne ljudi, ki z njim vstopajo v interakcije. Prav tako otrok ni zaskrbljen, če skrbnika ni v bližini. Po 2. mesecu starosti se že pokaže, da je otrok bolj naklonjen skrbniku in se nanj bolj odziva, a se še zmeraj pozitivno odziva tudi na nepoznane osebe. Po 8. ali 9. mesecu se pojavi strah pred nepoznanimi osebami, hkrati pa se jasno pokaže, da je otrok že specifično navezan na enega ali manjše število skrbnikov. Otrok s skrbnikom išče stik, hkrati pa protestira in kaže močno stisko, ko se mora od njega ločiti. Protest je povezan z nerazumevanjem otroka, kam skrbnik odhaja in kdaj se bo vrnil. To razumevanje se razvije med 18. in 20. mesecem. Otrok takrat že ima predstavo skrbnika, ki jo lahko prikliče v spomin. Ob ločitvi torej ne doživlja več velike stiske, ker razume, da je ločitev le začasna [1].
Stili navezanosti
Pri opazovanju otrok lahko ugotovimo, da se zelo razlikujejo v tem, v kolikšni meri in kdaj iščejo bližino skrbnika. Otrokovo iskanje bližine pa je seveda odvisno od skrbnikovega vedenja do otroka. Raziskovalci so različna vedenja otrok do skrbnikov imenovali stili navezanosti [3].
V otroštvu ločimo štiri stile navezanosti, ki se razlikujejo po kvaliteti otrokovih izkušenj in vedenj: varen, ambivalenten, izogibajoč in dezorganiziran [3].
Varen stil navezanosti
Za varen stil navezanosti je značilno otrokovo zavedanje, da mu je skrbnik na voljo in da je sposoben zadovoljiti njegove potrebe. Otrok išče stik s skrbnikom, hkrati pa v njegovi prisotnosti samostojno in pogumno raziskuje okolje. Skrbnik je praviloma občutljiv, dostopen in čustveno odziven, interakcije otroka in skrbnika pa so zaznamovane z zadovoljstvom in ravnovesjem med bližino ter dopuščanjem samostojnosti [3].
Ambivalenten stil navezanosti
Otrok z ambivalentnim stilom navezanosti je zaskrbljen in se skrbnika preveč oklepa. Pretirano išče bližino skrbnika in okolje nerad raziskuje sam. Skrbnik otroka z ambivalentnim stilom navezanosti je po navadi nekonsistenten: včasih je otroku na voljo, včasih pa se od njega umakne. Otroka torej ves čas skrbi, da bo izgubil njegovo ljubezen, zato se od njega zelo težko oddalji [3].
Izogibajoč stil navezanosti
Otrok z izogibajočim stilom navezanosti daje vtis, kot da skrbnika ne potrebuje. Od njega se odmika in stvari raje počne samostojno, skrbnika pa se prav tako ne razveseli, ko ta vstopi v prostor. Pri tem stilu navezanosti je skrbnik pogosto hladen, neodziven in daje vtis, da otroka zavrača. Otrok se pred zavračanjem skrbnika zavaruje tako, da se zanaša predvsem nase [3].
Dezorganiziran stil navezanosti
Dezorganiziran stil navezanosti je od vseh najredkejši, a je za razvoj in funkcioniranje otroka najbolj škodljiv. Razvije se pri otrocih, ki odraščajo v zelo neugodnem družinskem okolju. Skrbnik morda otroka zlorablja, je do njega nasilen, je dalj časa odsoten ali pa ima psihiatrično motnjo, ki vpliva na njegovo vedenje do otroka. Za ta stil navezanosti je torej značilno nerazumljivo in zastrašujoče vedenje skrbnika, ki otroku ne zagotavlja čustvene varnosti. Otrok se znajde v zelo težkem položaju: skrbnik, ki bi ga moral potolažiti v času stiske, mu vzbuja strah. Posledično se otrok v prisotnosti skrbnika vede nenavadno: 1) začne hoditi proti njemu, pa si nato premisli, 2) deluje, kot da je v transu, 3) obstane na mestu in popolnoma zamrzne. Okolje je torej tako nevarno in nepredvidljivo, da v otroku vzbudi hudo stisko in nenavadna vedenja, v katerih se ta stiska odrazi [3].
Pomen navezanosti
Varen stil navezanosti na skrbnika, ki je na srečo tudi najpogostejši, se povezujejo z boljšo prilagojenostjo v otroštvu in tudi kasneje.
Otroci, ki so varno navezani, imajo boljši učni uspeh, manj čustvenih in vedenjskih težav, vrstniki pa jih ocenjujejo bolj pozitivno. V nasprotju s tem se preostali trije stili navezanosti povezujejo z manj ugodnimi izidi. Otroci, za katere je značilen eden od preostalih treh stilov navezanosti, imajo večje tveganje za nastanek različnih psihiatričnih motenj (npr. depresivnost, anksioznost, posttravmatska stresna motnja), bolj izražene težave v odnosih in slabšo samopodobo. Posledice so najhujše pri dezorganiziranem stilu navezanosti, ki se povezuje z največ težavami v funkcioniranju otroka [4].
Zaključek
Vidimo lahko torej, kako pomembni sta odzivnost in občutljivost skrbnikov za optimalen otrokov razvoj. Skrbniki, ki ustrezno zadovoljujejo potrebe otrok in jim nudijo čustveno varnost, svojim otrokom omogočijo življenje z več zadovoljstva in manj težavami. Če pa oseba v otroštvu ni bila deležna skrbnikove bližine, še zmeraj ni vse izgubljeno. Stil navezanosti je namreč mogoče spremeniti kasneje v življenju, v odnosu s partnerjem, dobrim prijateljem ali psihoterapevtom. Na ta način je mogoče tudi omiliti škodljive posledice manj ugodnih stilov navezanosti.
Viri in literatura
[1] Zeanah, C. H., Berlin, L. J. in Boris, N. W. (2011). Practitioner review: Clinical applications of attachment theory and research for infants and young children. Journal of Child Psychology and Psychiatry, and Allied Disciplines, 52(8), 819–833.
[2] Colmer, K., Rutherford, L. in Murphy, P. (2011). Attachment theory and primary caregiving. Australasian Journal of Early Childhood, 36(4), 16–20.
[3] George, C. (2014). Attachment theory: Implications for young children and their parents. Infant and Early Childhood Mental Health, 97–110.
[4] Barlow, J., Schrader‐McMillan, A., Axford, N., Wrigley, Z., Sonthalia, S., Wilkinson, T., Rawsthorn, M., Toft, A. in Coad, J. (2016). Attachment and attachment‐related outcomes in preschool children–a review of recent evidence. Child and Adolescent Mental Health, 21(1), 11–20.
