Včasih sem sama sebi najboljša terapevtka, saj dobro vem, kaj potrebujem. Najbolje čutim samo sebe in vem, kaj potrebujem slišati. Za to potrebujem dobro mero sočutja, pomaga pa še list papirja.
Najprej napišem vse, kar mi pride na pamet, vse občutke izrazim skozi besede, tudi grde besede, tudi nesmiselne besede. Potem sedim in si predstavljam, da mi je vse to povedala neka druga oseba, nekdo, do kogar čutim ljubezen in sočutje in hkrati razumem, kako se počuti, hkrati pa tudi vidim objektivno sliko, ki presega čustva. Povem si, napišem si, da je razumljivo, da se tako počutim. Poskušam ponazoriti, da resnično razumem, za kaj gre, in potem podam ključ, ki je po navadi pritrditev, da sem dovolj vredna, da sem ljubljena, ali da je normalno, da delam napake.
Po večini smo naučeni, da iščemo potrditev od zunaj. Seveda, velikokrat pomaga, če našo vrednost potrdi nekdo od zunaj, npr. psihoterapevt, ki naj bi še dodatno vedel, o čem govori. Dati to priznanje in potrditev samemu sebi pa je neprecenljivo in bistveno prispeva k izboljšanju samopodobe. Na koncu koncev je to verjetno tudi cilj vsakega psihoterapevta ali psihoterapevtke, da ponotranjimo pozitivni samogovor, da postanemo v reševanju svojih izzivov samostojni.
Meni najbolj pomaga, če si notranje dialoge zapišem, tako lahko tudi upočasnim tok misli in dam prednost in pozornost tistim, ki mi zares služijo. Vabim te, da pismo sebi napišeš tudi ti.
