Pedofilija je ena izmed manj preučenih in manj razumljenih duševnih motenj v današnjem času, ki je prisotna pri približno 3-5 % populacije med moškimi (med ženskami številka ni znana, vendar se ocenjuje, da je precej nižja) [2]. Nanaša se na osebe, ki so starejše od 16 let in kažejo obstojno spolno zanimanje za otroke pred puberteto, kar se izraža skozi posameznikove fantazije, potrebe, misli, vzburjenje ali vedenje. Izraz pedofilija se pogosto pojavlja kot sinonim za spolno zlorabo otrok, kar je problematično iz več razlogov [2][5]. Trenutni kriterij diagnosticiranja na primer osebe s pedofilijo, ki niso nikoli zlorabile otroka, in tiste, ki so to kriminalno dejanje izvedle, meče v isti koš [2]. S tem pripomore k družbeni stigmi in nerazumevanju motnje, kar nadalje onemogoča preventivno delovanje na področju pedofilije. Posledica stigmatizacije oseb s pedofilijo se kaže tudi v tem, da redko in neradi iščejo psihoterapevtsko pomoč, ki je ključnega pomena za preprečevanje potencialnih zlorab [10].
Dodatno osebe, ki so spolno zlorabile otroka, pogosto ne čutijo močne spolne privlačnosti do otrok, zaradi česar po definiciji niso osebe s pedofilijo. Spolne zlorabe med osebami, ki se ne uvrščajo pod diagnozo pedofilije, so pogosto posledica stresa, težav v zakonu, odsotnosti partnerja, splošne antisocialne tendence, visokega spolnega poželenja, uporabe alkohola in drugih dejavnikov. Spolna zloraba tako ni nujno povezana s pedofilijo – v Ameriki ugotavljajo, da so približno 35 % primerov spolne zlorabe otrok zakrivile osebe z diagnozo pedofilije, Zagrebška poliklinika pa ugotavlja, da je samo 2-3 % povzročiteljev spolne zlorabe otrok oseb s pedofilijo [10]. Večino povzročiteljev spolne zlorabe tako sestavljajo osebe z običajnimi spolnimi nagnjenji in ni nujno, da jih otroci spolno privlačijo. Govorimo o ljudeh, ki z zlorabo otrok potešijo svojo potrebo po moči, kar znajo pogosto zadovoljiti samo preko spolnega stika.
Zaradi stabilnosti v času in nespremenljivosti je bila pedofilija opisana tudi kot spolna usmerjenost, saj naj bi pomenila spolno »preferenco« za otroke [2]. Ker se pojavi v času, ko oseba začne spoznavati lastno spolnost in ugotovi, da jo privlačijo samo otroci, lahko govorimo o pedofiliji kot o odkritju spolnih preferenc in ne o izbiri. Stanje z leti ostaja stabilno in se s starostjo ne spreminja. Kljub temu je problematika opisovanja pedofilije kot spolne usmerjenosti kar velika, saj v nasprotju z drugimi spolnimi usmerjenostmi lahko povzroči veliko škodo v primeru, da oseba sledi svoji spolnosti in zlorabi otroka, zaradi česar vedenje v skladu s temi željami in fantazijami v nobenem primeru ni v redu in ne sme biti sprejemljivo. Želje in fantazije lahko vidimo kot bolezen oziroma motnjo, ki ovira osebo, ki jih doživlja. Te želje so lahko potlačene in nikoli uresničene zaradi občutkov sramu, krivde, slabe vesti, občutka moralnosti, strahu ali posledic. Na drugi strani lahko govorimo o uresničevanju teh fantazij in želja, kar ni več bolezen, pač pa kriminalno dejanje in izbira posameznika [11].
Nekatere osebe s pedofilijo nikoli ne zlorabijo otroka. To je populacija, o kateri ni znanega veliko, saj je večina študij opravljena na vzorcu oseb s pedofilijo, ki so bile aretirane, zaradi česar se pogosto težko upirajo svojim željam in spolnim gonom [4][6]. Nekateri specialisti pravijo, da do spolne zlorabe otrok pride pri tistih osebah s pedofilijo, ki imajo tudi antisocialne lastnosti poleg spolne privlačnosti, ki jo čutijo do otrok. Osebe s pedofilijo, ki imajo boljše zavedanje sebe, so občutljive na čustva in potrebe drugih, se izogibajo tveganemu vedenju, ne uporabljajo drog in alkohola in imajo vrednote, skladne z zakoni in pravili, najverjetneje ne bodo nikdar zlorabile otroka. Na internetu lahko najdete spletni forum, imenovan Virtuous pedophiles, ki nudi podporo tistim, ki se zavedajo svojih fantazij in potreb. Člani se med seboj podpirajo in se trudijo živeti normalno življenje, ne da bi zlorabljali otroke in povzročali kakršnokoli škodo. Člani se strinjajo, da je spolna aktivnost med odraslim in otrokom strogo prepovedana z razlogom in bo vedno ter pod vsakim pogojem nesprejemljiva. Takšne skupine lahko preventivno pomagajo pri zmanjševanju števila spolnih zlorab otrok.
Pedofilija je na žalost težko ozdravljiva, in sicer v samo 25-50 %, čeprav dejansko dolgoročno ozdravljenje trenutno še ni bilo 100 % dokazano. Večina terapij je zato namenjena kontroliranju impulzov in izogibanju situacij, ki bi osebo lahko spravile v stresen položaj, v katerem bi se oseba morda odzvala neprimerno/nevarno za javnost [4]. Prepoznavanje in pomoč osebam s pedofilijo je izrednega pomena, saj se sami z boleznijo pogosto težko borijo, še večjega pomena pa so hude posledice, ki jih nosijo potencialne žrtve spolne zlorabe med otroki [1][3][4][6].
Simptomi pedofilije
– Oseba doživlja spolne fantazije/potrebe/vedenja v odnosu do otrok, mlajših od 13 let.
– Oseba je spolno potrebo ali fantazijo uresničila ali pa doživlja hud stres ali težave, povezane s to potrebo.
– Oseba je starejša od 16 let in vsaj 5 let starejša od otroka oziroma objekta spolnega poželenja [2].
Iskanje pomoči
Oseba s pedofilijo lahko poišče psihoterapevtsko pomoč, s čimer si lahko pomaga nadzorovati svoje vedenje in občutja ter preprečuje povzročitev potencialne spolne zlorabe, ki ima hude posledice za otroka. Obstajajo tudi zdravila, ki pomagajo pri zaviranju spolnega poželenja, o čemer se lahko posvetujete s svojim osebnim zdravnikom. Pomembno je, da se osebe s pedofilijo zavestno in striktno izogibajo ogledovanju posnetkov in fotografij spolnih zlorab otrok, izogibajo naj se stiku ter pogovoru z otroki ter situacijam, ki predstavljajo možnost za spolno zlorabo otroka [7].
Pomoč otrokom, ki so bile žrtev spolnega nasilja
Pogostost spolne zlorabe med otroki je 9-33 % deklic ter 3-15 % dečkov, kar so zaskrbljujoče visoke številke. Izkušnja spolne zlorabe lahko pusti hude posledice na otroku, ki so opazne tudi v odraslosti. Takojšnje posledice so lahko vidne v tesnobi, depresiji, občutkih strahu, agresivnosti, jezi in neprimernem spolnem vedenju. Na dolgi rok se posledice kažejo v depresiji, tesnobi, občutkih krivde, sramu, stigmatizacije in izolacije, slabi samopodobi, težavah z zaupanjem, zlorabi substanc ter neprimernem spolnem vedenju [1][3][6][9]. V nekaterih primerih lahko otrok zlorabo doživlja kot normalen del odraščanja in nadaljuje cikel nasilja [8].
Če nam otrok zaupa o nasilju, ki ga je doživel, je najbolj pomembno, da ostanemo mirni in pustimo otroku, da pove toliko, kolikor je pripravljen deliti. Pomembno je, da:
– Mu verjamemo ter mu tudi povemo, da mu verjamemo
– Poslušamo, kar ima za povedati, vendar ga ne silimo, da govori več, kot je pripravljen deliti
– Takoj poskrbimo za varnost otroka in ga zaščitimo pred možnim nadaljnjim nasiljem
– Zavedamo se, da ni pomembno, ali je otrok v spolno aktivnost z odraslim privolil ali ne, saj je zaradi svoje starosti nezmožen podati privoljenje za spolno aktivnost. Ne glede na to, kaj je otrok naredil oziroma česa ni naredil, gre za spolno zlorabo.
– Otroku poiščemo ustrezno psihosocialno pomoč
– S pomočjo pristojnih oseb poskrbimo, da povzročitelj sprejme odgovornost za svoje vedenje. [7]
Uporabni kontakti
Kljub opisanim posledicam lahko vsaka žrtev živi polno življenje. Nekatere žrtve v odraslosti ne čutijo posledic zlorabe oziroma jih čutijo redko ali pa se te pojavljajo v milejši obliki [7]. Če imate občutek, da vaš otrok potrebuje strokovno pomoč pri premagovanju posledic, se lahko obrnete na psihoterapevta, osebnega zdravnika, center za socialno delo ali pa nevladne organizacije, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja, kot so:
– Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (080-11-55; drustvo-sos@drustvo-sos.si)
– Društvo za nenasilno komunikacijo: LJUBLJANA: telefon: 01 4344 822, 031 770 120; e-mail: info@drustvo-dnk.si. Pokličete lahko vsak delavnik med 8. in 16. uro. ENOTA KOPER: telefon: 05 6393 170, 031 546 098; e-mail: dnk.koper@siol.net Pokličete lahko vsak delavnik med 8. in 16. uro.
Viri in literatura
[1] Amado, B. G., Arce, R. in Herraiz, A. (2015). Psychological injury in victims of child sexual abuse: A meta-analytic review. Psychosocial Intervention, 24(1), 49-62.
[2] American Psychiatric Association. (2013). Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders. (5th Edition). Washington, DC.
[3] Browne, A. in Finkelhor, D. (1986). Impact of child sexual abuse: A review of the research. Psychological Bulletin, 99(1), 66.
[4] Capra, G. A., Forresi, B. in Caffo, E. (2014). Current scientific research on paedophilia: A review. Journal of Psychopathology, 20, 17-26.
[5] Harrison, K., Manning, R. in McCartan, K. (2010). Multi-disciplinary definitions and understandings of ‘paedophilia’. Social & Legal Studies, 19(4), 481-496.
[6] Harvard University. (2010). Pessimism about Pedophilia. Harvard Health Publications.
[7] Hrovat, T., Čobec, S., Strle, K. (2016). Preprečevanje in prepoznavanje spolnih zlorab otrok : najpogostejša vprašanja in odgovori nanje. Ljubljana, Društvo za nenasilno komunikacijo.
[8] McCartan, K. (2008). Current understandings of paedophilia and the resulting crisis in modern society. Psychological Sexual Dysfunctions, 51-84.
[9] McConaghy, N. (1998). Paedophilia: A review of the evidence. Australian and New Zealand Journal of Psychiatry, 32(2), 252-265.
[10] Soršak, P. (2017). Stigmatizacija oseb s pedofilijo v Sloveniji : magistrsko delo. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno od https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=8924
[11] Vachss, A. (2013). Confusing Ideation with Criminal Action: The difference between a pedophile and a predatory pedophile is a criminal act.
